Juliana trail - 8. etapa, od Boh. Bistrice do Podbrda

 Juliana trail - 8. etapa, od Boh. Bistrice do Podbrda

Etapa vodi iz Bohinjske Bistrice v Podbrdo čez starodavni prelaz Vrh Bače, ki je dolga stoletja pred prihodom cest in železnice povezoval Bohinj in Primorsko./ splet/

Življenje ne more živeti

tako, da stoji.

Najmanj, kar mora početi,

je to, da na nitki visi.

Žalostno  gledam v nebo, ko izstopim  v Boh. Bistrici. Sivina vse do hiš..

 Z upanjem na kanček modrine v višavah se podam po oznakah, JT. 

 Vreme v Bohinju  ima svoje navade in se obrne okoli poldneva.  Glavno, da vidim kje stopam, saj pot večinoma poteka po gozdu. Vzpenjam se proti Nemškemu Rovtu. Meglice so ovile drevesa, hiše,  pogled je  skrivnosten in čaroben. 

Zanimive  hiše in portali vrat.

 Pri Mlaki se malo ustavim, nisem vedela zanjo. Res me že dolgo ni bilo v tej vasi. 

 Leseni smerokazi so skoraj na vseh razpotjih. Kamnita pot, spominja me  na  Napoleonovo cesto, kjer so vlačili les  s  Trnovskega gozda.

 Pa ni dolgo taka. Skozi drevje  se pokažejo gore. 

Le vrhovi se vidijo, spodaj pa morje meglic. Tudi  Očak se kaže, lepo. Zanimivi so hribčki v zgornjih vaseh, vse do Ukanca je zakrito.

 Pot me vodi čez travnik in sonček sije.

 Ob robu so sledi stezice in hiška je na sredi. Narava je čudovita, ko sonce riše svoje sence in jo okrasi. 

Mimo lovske preže in zopet  čez travnik. 

Gledam zemljevid na telefonu, le včasih malo odstopa od smerokazov.  Hodim po cesti, siva pot mi  tava v mislih. Vreme postaja lepše.

Življenje se včasih drži

veselo na smeh,

a včasih le stežka taji

solze v očeh.

Čakam, da pridem do lovske koče  Za Malim vrhom. Veselje me prevzame, lovska koča je pred mano.  In na njej kažipot za Vrh Bače. 

Na sto let starem kamnu najdem oznako za Juliana trail, zanimivo.

 V vse smeri vodijo poti,  mene  zanima le ena.

 Nadaljujem po poti in  prispem  do Vrha Bače, kjer je pod sedlom na Baški strani lovska koča.

 O, kako sem vesela, čeprav se nikamor ne vidi. Glavno, da sem prišla do sem.

Zamenjam  mokri nogavici, nataknem kolenčnika, potem pa se vsedem  in malicam. Megla levo, megla desno. Ne mika me iskati  bunkerje in ostanke vojaških kasarn. S sedla se pot strmo spušča proti Baški grapi.  Gledam smerokaz in  šodrasto potko. Tudi dol je treba,  če sem prišla gor. To mi je vedno v mislih, še preden začnem kakšno potepanje. Saj gre, previdno stopam in se spuščam. Zvonček se oglaša. Pri možicu se  sitna stezica neha in pred mano je lepa mulatjera.

 Škarpe, kako so to gradili, še sedaj so uporabne. 

Skrivnostno bitje in

slonček v gozdu.

 Porezen se nič ne vidi,

tudi ležeči so uporabni.

 Spodaj vidim  hiše, vas Bača.

 Gledam naokrog in navzgor, vsi vrhovi so na ogled. Ta presneta megla, je kar je. Črna prst na eni strani, na drugi pa vrhovi nad Soriško planino.  Oznake so usmerjene naravnost.

Do cerkvice sv. Lenarta  se spustim, oznaka.

 Opazujem Črno prst in hiše v vasi.

 Krasen motiv, Črna prst in cerkev sv. Lenarta. 

Zemljevid  na telefonu kaže, da ne grem prav. Pa je pred cerkvijo oznaka naravnost. Se vrnem do začetka vasi, nikjer žive duše, da bi vprašala. Zemljevid kaže bolj levo mimo spodnje hiške. Tam ni nobenih oznak.

 Zopet grem do cerkve in po spodnji stezi in čez prepreke. Pa sem spet na isti poti.

 Po opisu sodeč je  prava.. "..navzdol v vas Bača, poiščemo cerkev in ob njej stezo, po kateri se spustimo v Podbrdo." Pot je lepa, le oznak ni, za Juliana trail.  Že bolj spodaj naletim na oznake in tudi stezici in kolovoz, ki vodijo nekje z vrha. 

Od vasi Bača do Podbrda oznake niso usklajene s  traso na telefonu.  Spreminjali so, le označili niso. Skozi veje gledam Podbrdo, pokopališče. 

Tudi s te strani je označena JT.

Baška grapa - Podbrdo,  cerkev sv. Nikolaja.

Zaprto..

 Gradbišče je na cesti, sprašujem za žel  postajo. 

 Druge možnosti prevoza nimam. V Trtniku je žel. postaja, potem pa čakam, čakam. Dobri dve uri imam do odhoda vlaka.  Sem doma razmišljala,  da bi začela v obratni smeri. Pa nisem vedela, če je  označena JT.  Opis na Hribi- h je, le ta se včasih razlikuje od Juliana Trail. Malo si ogledujem vrhove nad Soriško pa hiše v bližini. Ni dosti za gledat, pa si namestim nahrbtnik in počivam na klopci. 

 Na bohinjski strani prevoz ni problem.  Veselje  me prevzema naredila sem 8.etapo, Juliana trail. Naslednja je še daljša in več višine.

  Po GPS sem prehodila  16.50 km in naredila okoli  800 m  višincev.  

Samotna  pot, nikogar nisem srečala in tudi razgledov ob poti ni  veliko.  Narava pa je povsod čudovita in tudi meglice pričarajo poseben občutek. Lepo je bilo!

Najlepše je, ko se razsipa

z žarom na vse strani

in vse do poslednjega hipa

z visokim plamenom gori.

/Niko Grafenauer - Življenje/