Jelenkamen - Majdag: Juliana trail - 5. in 6. etapa, od Pokljuke do Srednje vasi

Juliana trail - 5. in 6. etapa, od Pokljuke do Srednje vasi..

Dan se komaj začenja, ko čakam na avtobus, za Krnico.

Brat in Blanka me pobereta in domači taksi naju odpelje na Pokljuko, do odcepa za Šport hotel. Tam sva zadnjič zaključili potepanje..

Težko mi je, a sam ne vem čemu.

Avgustov dan je čez nebo razpet,

v bleščavo vriska ptič, odpeva cvet,

a meni je težko, ne vem čemu.

Sonce nežno boža vrhove smrek in se spušča na zelene trate. Cesta naju vodi mimo hotela Jelka,

ogledujeva si zanimivosti ob poti. Gledam za rumenimi oznakami za Juliana trail. Ni jih.. Starim smerokazom so dodali na koncu oznako, J in A Napisi na potemnelem lesu so že komaj vidni.

Blizu kapele domačin kosi travo. Slikam ga pa mi sonček nagaja. Vetrc rahlo pihlja okoli glave. Vikendi na trati in čudovita narava nama lepša pot. Po cesti sva se enkrat pozimi peljali z Marjano dokler je šlo, potem pa nadaljevali s krpljami do Zajamnikov. Je bilo pestro.

Ustavljava se, občudujeva hiške, travnike.

Le peški lahko uživaš v tako razkošni lepoti, ki jo v tem času nudi narava. Spustiva se po stezi do konca Goreljka.

Tudi malo strmine je pred nama, da se predihava.

Narediva si postanek in kratek prigrizek. Potem se spustiva po oznakah, proti Gorjušam. Ne moreva mimo, ustavljava se, prve hiše in čudovita pokrajina.

Obračam se naokrog in glasno vzdihujem," lepo, zelo lepo". Oblački na nebu se komaj premikajo, kot bi plesali lahkoten ples. Se stiskajo drug k drugemu. Pokažejo delček modrine in zopet komaj vidno naprej, naprej. Le kam jih nese pot? .

Mimo obeležja padlim za svobodo naju vodi pot. In zopet se vrstijo čudoviti utrinki planin. Gorjuše, še oznaka za fajfe je ob cesti. Nadaljujeva, še dolga pot je pred nama.

Zorijo njive, veter brodi v žitu,

pedikajo med klasjem prepelice,

zardeva mak, sanjarijo plavice,

široko smeje sonce se v zenitu.

Nekaj časa hodiva po cesti, zgrešila sem oznako. Sonček riše sence in se ne vidi. Na kamnu ob cesti je narisana, izveva kasneje. Saj greva v isto smer, le po cesti. Zanimivi čebelnjaki, v barvah naše zastave. Konji so v ogradi, mladenka jih boža.

Oznaka za Koprivnik, pa sem mislila da sva že tam. Že dve hiški sta mi bili znani.

Čisto drugačen je pristop z gorjuške strani. Običajno sva šli z Iro peški, z Jereke. Le zadnji obisk Vodnikovega razglednika sva opravili s Koprivnika. Sedaj pa le zvonček cinglja in mi obuja spomine. Cerkev Svetega Križa in hiša Valentina Vodnika.

Tu mi je potka poznana. Še za hišo in mimo zadnje hiške in kratek vzpon in sva pri razgledniku.

Ne bova sami, so že za nama. Poslikam gore, zeleno Šavnico, Rudnico in špičasti Studor. Bohinjska Bistrica je na ogled. Pa zgornje vasice: Jereka, Češnjica, Srednja vas, Studor, Stara Fužina. Še jezero se lepo vidi. Daleč imava še do tja.

Tudi belo oprhane vasice so lepe.

Pomalicava in se odpraviva proti dolini. Vodnikov razglednik je dobro obiskan. Le vpisna knjiga je vedno polna.. Sestopava, prečiva cesto in po bližnjicah ubirava korake proti Jereki. Ponekod je kolovozna pot zelo razdrapana, v snegu pa poledenela.

Jereka, za mostom ne vidim več oznake za razglednik. Tam sva vedno začeli najino pot, z Iro.

Še Janeza moram pogledat. V hiši pred cerkvijo sv. Marjete sem vedno pustila avto. Slikala Janeza in mu naslednjič prinesla slike. Vedno naju je bil vesel. Ravno pri kosilu so. Na hitro pozdravim Janeza, še se naju spomni, pa je že skoraj pet let od tega. Bolezen ga je prisilila v inv. voziček. Opravičim se, pozdravim in odleglo mi je. To me je mučilo že nekaj časa.

Nadaljujeva z Blanko, vse imava: sonček na nebu, cesto pred sabo, vroče nama je in Studor v daljavi.

Skozi Češnjico naju vodi korak in bližava se Srednji vasi. Gledam listič z voznim redom. V Srednji vasi lahko zaključiva, le avtobusno postajo morava najti.

Naju že malo daje utrujenost. Gospod Marjan sedi pred hišo, pa me nese tja. Vprašam ga kako daleč je še do jezera. Ne vem, če nama bo uspelo do odhoda avtobusa. Pa reče," vesta kaj, vaju bom jaz peljal. Ne bosta hodili po tej vročini." Veseli sva in celo do Boh. Bistrice naju je peljal. Še so dobri ljudje, hvala gospod Marjan.

Le malo počakava in že pripelje avtobus. Blanka izstopi na Bledu, jaz pa v Radovljici čakam na prevoz do Jesenic. Po GPS sva prehodili okoli 20.00 km in naredili okoli 250 m višincev.