Divjina Pokljuške soteske in malo naokoli ..
Zaraščen gozd, strme stene, luknje, galerije in ozki prehodi. Divjina, nedaleč od Krnice. Čudovita soteska, oblikovana ob odtekanju pokljuških ledenikov.
Obdarjeni smo z močjo izbire.
Podarimo si nasmeh takoj, ko se prebudimo.
Presenečeni bomo, kako čaroben zna biti ves dan. / Kaja Bertoncelj/
Na parkirišču pustim avto, le dva sta tam. Zadnjič, ko sva ubirali pot J.T. z Blanko, sva začeli po levi potki. Danes pa me nese korak po desni gozdni cesti. Kam pridem nimam pojma, nekam že. Strmina je kar konkretna, ko gledam nazaj in naprej.
Vmes so občasno razgledi na cesto, za v Radovno. Na obeh straneh ceste so koče na travnikih, kozolci, le reka Radovna se ne vidi.
Mimo lepe, s soncem obsijane planine me vodi pot.
Pa sem pri smerokazih in Figovčovem znamnu.
Figovčova domačija je le nekaj metrov stran.
Malo je tako ohranjenih kmečkih hiš, zgrajenih v starih časih.. Škoda da je prazna. Le malo naprej se pot spusti nekaj metrov. J. T. se nadaljuje naravnost navzgor. Navzdol pa se lahko naredi krožna pot do Pokljuške luknje. Blanka je že šla po njej. Meni ni za nadaljevanje te poti in se vrnem po poti vzpona. Sestopam po že znani poti do oznak. Najprej grem do Pokljuške luknje. Nič ni drugače od prejšnjega obiska.
Potem nadaljujem po levi poti, proti galerijam.
Mokro kamenje se spodmika izpod nog. Naravni most je na levi strani vzpona. Veliko jelenovega jezika raste ob poti.
Vzpenjam se in potka postaja vedno bolj pestra. Divjina povsod, nadaljevanje poti zavije med pečine. Vedno bolj grapasta postaja. Smeško na skali.
Pa sem prišla. Pred menoj so klopce in kramp zapičen v tnalo.
Tudi info table si ogledam.
...pridemo do sicer neprehodnega dela, kjer so že leta 1930 uredili turistično pot in preko stene speljali leseno galerijo (imenovano galerija kraljeviča Andreja),splet.
Le enkrat pred desetletji sem šla po njih, se spomnim. Dolge načete deske so bile mokre in luknje polne vode. Sedaj pa je galerija lepo urejena, prehodi varni. V pomoč so tudi zajle. Mogoče so bile tudi včasih, ne vem. Še malo in sem na začetku galerij. Že tam je zajla, za pomoč pri hoji.
Deske, podobno kot v soteski Vintgar se vijejo okoli skal.
Gledam navzdol, navzgor, zanimivo.
Malo postojim, da se oko privadi temi, potem pa nadaljujem. Tudi tu so v pomoč zajle. Stopnice so polne nanešenega blata in korak je previden.
Še malo in sem zunaj. Grmičevje in blatna steza.
Nekaj časa grem po njej in se obrnem. Za silo si očistim čevlje in grem nazaj.
Stopnice so pred mano in nad glavo skalovje ujeto v razpoko.
Dva preduha sta, ko gledam nazaj.
In še več jih je, ko gledam naprej.
Na galerijah se malo ustavim in občudujem to znamenito sotesko. Narava je največji umetnik. Ni dosti obiskovalcev.. Uživam v samoti in tišini.
Nekaj rožic je ob poti, zvončice so prav krasne in rdeče gobe.
Še naravni most slikam in nadaljujem proti avtu.
Parkirišče je že bolj polno, pa jih nisem dosti srečala.
Po GPS sem prehodila vse skupaj 7.00 km in naredila okoli 450 m višincev.
Do Pokljuške luknje in galerij je izlet kratek in prijeten, opis poti je priložen.
Lepo je bilo..
Življenje je kot vožnja s kolesom.
Da bi ohranil ravnotežje,
se moraš premikati./ Albert Einstein/
Pridna, pridna !!!
OdgovoriIzbrišiHvala Pavel...
Izbriši