Juliana trail - 5. etapa, od Krnice do Pokljuke

 Juliana trail - 5. etapa, od Krnice do Pokljuke.. 

  Pride tako, začetni del  pete etape, od Bleda do Krnice sva prehodili še v snegu.

 Potem so bile Pokljuška luknja in planine dolgo v mrzlem objemu težko prehodnega snega. Ko se je zima  malo umirila, so prišle druge težave in spet je bilo potrebno  nabirat kondicijo, brez nje ne gre.  No,  končno greva.  Avto pustim  pri sestri, v Krnici. Mimo avtobusne postaje do smerokaza, skritega v listju drevesa.

 Nagnit, razmajan kažipot, 

na križpotju cest, ki nikamor ne peljejo...

Kočevnik, je s te strani kot piramida, ki  stražari  nad hišami v Krnici.

 Potem pa po stari potki mimo: Psjakakove Lize, Konavčove gostilne, Mavrnovove Mine.  

Tam me čaka Blanka. Dolga desetletja že  nisem  šla po tej poti. Ubereva  pot mimo  Guzelnove domačije in znamenja. Tja smo vedno nosili  gladijole, ki smo jih prinesli mami za god. 

 S hriba gledava   v Zakovoret, tako smo  rekli temu  koncu, za mostom. Tam  je moj rojstni kraj in Blankin dom.  Spodaj se sprehaja brat, z višine so krasni razgledi.

 Hodiva čez  Hotune, Jelo, Pot v prijetnem vzdušju in obujanju starih spominov hitro mineva. 

Lipa že diši.

 

Parkirišče pred luknjo je  prazno.

Pod njim si mravlje utirajo svojo pot,

nebrižno pošumevajo čmrlji, čebele,

ptice sedajo nanj, gostole jutru, večeru in vabijo družice. 

Pod noč se v jasninah zvezde prebude

in sipljejo še svojo samoto vanj. 

Desno kaže  znak, skozi Luknjo.  Je malo strmo toda zanimivo. Le enkrat sem bila tu,  v osnovni šoli smo imeli izlet. Še zvonček se oglaša.

 Nadaljujeva po oznakah, te so zelo pogoste. 

 Na  Pustovem rotu si narediva počitek in na hitro nekaj prigrizniva. Porabljeno energijo je treba nadomestit. 

 Le malo naprej je  znamenje in Figovčeva domačija.  Nikoli še nisem šla po tej poti. Nismo imeli navade hoditi okoli. Le v Kočevnik smo stalno lezli in čez mrzlo Radovno bredli. Vse je bilo blizu doma. Daleč so morali hoditi  Figovčevi otroci v šolo, v Gorje.  Zato jih v snegu večkrat ni bilo.

 Hodiva, hodiva po kolovozu, pot se včasih strmo vzpenja, pa je zopet skoraj ravna.  Vso pot se nekaj dogaja okoli naju. Družina bukev se stiska skupaj.

Lep aranžma sredi travnika.

Mimo Repečnikovga  rota, 

kažipotov,

Samo veter in oblaki, ki - večnost že - romajo nad njim,

iz usmiljenja  ubogajo njegove zverižene roke..

Saj ne ve, da kaže v napačno smer, 

na križpotju cest, ki nikamor ne peljejo. 

oblačkov na nebu,

volnatoglavega osata, znanilca jeseni.

Pa do bikca na planini.

 Zopet je čas za malico.  Pri cesti, ki vodi z Mrzlega studenca si najdeva velik štor. Počivava in uživava, še dva prideta po cesti, gobe iščeta pa jih ni.

  Krasna pot, tišina povsod, spokojnost se čuti v zraku.  Prvič grem po stari cesti na Pokljuko. Pa še ta ni več ista kot nekdaj, ostanki stare poti so vidni ob poti. Včasih je še malo telovadbe.

 Koče in bajer, Kranjska dolina je pred nama. Tu smo včasih nabirali rožice za čaj, pa vse mine. Življenje  gre svojo pot in se ne ozira nazaj.   Na cesti sva, proti planini Zajavornik greva.  Veseliva se obe,  lahko že pokličeva domači taksi.  

Še ne nehava in nadaljujeva  proti planini. Marjana  kliče, naj prideva na kofe ali sok, Juliana trail vodi tam mimo.

 Avtomobilov je vse polno, borovnice nabirajo. Baje jih je veliko. Na travniku so nabiralci  kumne, naju pa vodi cesta do sirarne. Tam so pripravljene klopi in mize, žganci in kislo mleko je naprodaj, pa  skuta in sir. 

Stani se podirajo, škoda.

Marjana in Milan naju že čakata.  Popijeva sok, posediva, si nabereva novih moči 

in nadaljujeva do glavne ceste. Čez Lipenšči hrib vodi gozdna pot. Vmes pokličeva še brata. Pokljuški vrhovi, od Viševnika do Debele peči so zadaj. Še krave naju zvedavo opazujejo.

Na odcepu za  Šport hotel nehava in  počakava  domači taksi. Še zadnji del  pete etape nama manjka, pa je dovolj za danes.

 Po GPS sva prehodili okoli 16.00 km  in naredili okoli 8oo m višincev. 

Naj dodam še to, da so zemljevid in oznake popolnoma usklajeni. 

 Naslednjič nadaljujeva s ceste, veselo proti Goreljku.  Luštno potepanje, smeha in klepeta za velik  ruzok. Bo zdržalo do naslednjič. Lepo je bilo in zadovoljni sva..

Skoro bo čas spral z njega obledele napise. 

Vedno globlje se sklanja nemočno telo,

onemogle roke krčevito grabijo navzgor.

Ljudje so usmiljeni: Naj stoji! Ne koristi. Pa tudi ne škodi.

/ Ivan Minatti- kažipot/