Jelenkamen - Majdag: VAJNEŽ - najvišji v jeseniški občini

Konjska peč - Vajnež, bo moja pot..

Peljem čez Savske jame in čez Križovec na spodnjo cesto, levo. Pri Konjski peči pustim avto. Skala je rdečkasto rjava, rudo so tu kopali.

Začetek je bolj strm, pa se kmalu izravna. Po zgornji potki moram, to že vem. Čakam na oznako Rudna pot in puščico navzgor.

Je malo čuden začetek. Se pa vidi po stezici, da jih več ubira to pot. Malo se izgubi, še rumeno piko srečam.

Ko grem mimo krmilnice vem, da sem na pravi poti.

Stezica, široka za čevelj ali dva se vije čez pobočje. Ne pravijo ji kar tako, " alko test".

Skalovju se bližam in čez melišče.

Gledam v dolino, jezero pri Trilobitu se svetlika spodaj.

Ni prave svetlobe za fotografiranje, kamor pogledam.

Še malo po stezi in sem pri potki za Medji dol. Je oznaka na kamnu.

Še dobre pol ure hodim do planine.

Obeležje ob poti je lepo obnovljeno.

Hvala v imenu vseh, ki hodimo tod mimo. Postojim in se zamislim, po sliki sodeč ga je udarila strela, Vampretovga Lovrenca.

Popotnik, ne hiti in postoj,

tu konec bil je moj,

nekoč, nekje, bo tudi tvoj!

Ja, nikoli ne veš, kje boš dočakal zadnji trenutek življenja. Srednjica se že kaže in melišča.." Jaz pa pojdem gor na Vajnež ali pa na Mali vrh," brundam na glas.

Planina Seča, stopim mimo ruševin in lovske koče na rob planine.

Lepo se vidijo Julijci, tudi tam so meglice. Skalaška žari v soncu.

Poslikam še kočo, nove deske in tabla za državno mejo. Medvedjak je kar nekaj stran. Pa stopi ven mladenič, če mi kaj lahko postreže, vpraša, uživa na planini.

Kratek klepet in nadaljujem mojo pot. Pri zelenem okroglem vodnjaku se prične stezica, čez Ride. Par korakov po ruševju in začudeno gledava drug drugega. Znanec je, Rajko, pritekel je s Koroške Bele, čez Stamare in že teče nazaj.

To pa je brzina. Gledam Skalaško s soncem obsijano, enkrat sem jo pa le prehodila, tudi sedaj še hodijo po njej.

Skala je krušljiva in varovala so stara, majava. Polovico melišča je v soncu, druga stran v senci. Prečiti je treba še dva pomrznjena kratka snežišča.

Nimam pravih čevljev. Gume izgledajo kot nove, le trde so in drsijo. Najina stezica, Marjana. Vedno se spomnim kako sva lezli skozi ruševje in jo iskali. Pa se ste strani prav dobro vidi.

Sreča, da imam ta male dereze, nataknem si jih. Korak je bolj varen, saj navzgor bi še šlo, ko je ruševje ob poti. Nazaj pa ne in to bo moja pot ob povratku. Tudi skozi ruševje je zemlja pomrznjena, vse dokler ne pridem na sončno stran.

Prehiti me mlad Avstrijec. Sem mislila, da gre medved med rušjem, tako se je slišal korak. Videlo se pa ni nič. Veter piha vse močneje, že čez melišča me je oviral. Nataknem si kapo čez ušesa in maska prav pride, za čez usta. Mrzel zrak ustavi in grlo ne boli. Vse je za nekaj dobro.

Julijci so krasni, vse se vidi. Na eni strani Kamnitnika gledam Julijce, na drugi Karavanke, lepo je. Pozna se, da je jesen že krepko zakoračila v našo deželo. Macesni so rjavi in pokrajina se pripravlja k počitku. Meglice se vijejo čez Jesenice, le počasi se odstira pogled. Še koča na Hr. planini se vidi.

Pogledujem nazaj, Jesenice se vidijo v dolini. Meglice so se razkropile in mi naredile predstavo. Daleč se vidi.

Potka se vije navkreber. Pri spodnjem ruševju se izteče. Začnem se dvigati čez pobočje. Križ že vidim. Zvonček mi vso pot prijetno zvončklja, ko ubiram korake po travnatih grudah. Osamela rožica, encijan me pričaka. Sonček ga še ni ogrel.

Pobočje je strmo in čakam, da pridem na vrh. Greben je že daleč spodaj in Stol s sosedi se razkazuje čisto blizu. Prepadne so severne stene in melišča strma.

Le Vajneža ni od nikoder Pa zagledam avstrijski križ in naš kamen z napisom, VAJNEŽ.

Še nekaj korakov in sem tam. Vrh, 2104 metre šteje v višino, pa sem ga. Veselje bo prišlo za mano, dolga je še pot, da bom na planini Seča. Piha, piha, da trakovi na nahrbtniku frčijo okoli glave in zvonček cinglja. Se hočem vpisati v knjigi, avstrijska je polna naša pa strgana.

Pa nič, poslikam in že obiram korake počez čez strmo pobočje. Ko sem na potki je občutek že boljši. Piha še vedno, slišim govorice, na Stol grejo. Jesenice so zopet v meglicah, čudovite so.

Kamnitnik se bliža in pogledi na Julijce in Karavanke. Dve mladenki in tri kosmate bučke srečam.

Med ruševjem si zopet nataknem dereze, začenja se poledenela pot. Težko bi šlo brez njih, bi šla kot po jajcih. Polovico melišča je še vedno v senci in na drugi sončni strani si naredim kratko malico. Paše.

Še malo po stezi in sem na planini Seča.

Spustim se navzdol do odcepa za lovsko pot.

Lepa je ta lovska potka, če parkiraš pri Konjski peči moraš po isti poti tudi nazaj. Mislim, da bom naslednjič pustila avto kar v Rovtah in šla po eni strani gor in po drugi dol. Je lepše, krožna pot. Pa sem pri stezici, na kateri sem že enkrat obrnila. Tokrat grem pa po njej. Je že nekdo hodil pred mano. Ta moj firbec, kmalu gledam okoli kje je potka. Malo nižje je in spustim se navzdol. In spodaj me čaka jutranja pot.

Še mimo krmilnice in kmalu sem pri Konjski peči.

Rdečko me čaka in vesela sem ga. Nazaj peljem po cesti za Jav. Rovt. Cesti v obe smeri imata lepe in manj lepe konce, sta pač gozdni cesti. Veselje se vrača, ko peljem skozi Trebež. Še malo in sem doma. Po GPS sem prehodila dobrih 13.00 km, hodila s postankom 7.15 ure in naredila okoli 900 m višincev.