Lepotica nad prepadi - Dovška Baba

 Lepa spomladi, poleti, jeseni

 in najlepša v belo oblečena je - Dovška Baba. 

Že dolgo sem v mislih na gori in čakam le pravi trenutek. Pa mi je že malo ušel. Cesta je lepa tudi z jeseniške smeri. Sem jo pred kratkim prehodila, Juliana trail.. Le Baba je pri sosedih, ne dosti, ma grem. Na Ravnah pustim avto in se podam po cesti navzgor. Slaba, zdrapana je cesta, pri odcepu zavijem skozi gozd. Strmo se vzpenja stezica, opazujem gore skozi drevje in počasi napredujem.  Macesni so že rjavi,  drevje se je že otreslo pisanega listja. Mehka preproga se čuti pod nogami. Že nekaj časa nisem šla s te strani in bohved, če bom še kdaj. Pravšnji je moj korak, ne sopiham in si mimogrede ogledujem naravo. Proti koncu je strmina še hujša in ko zagledam ostanek viharnika se mi zasmeji. Sonček je ravno pokukal izza hriba. Še malo in sem na planini.

 Korak za korakom ubiram stezico in na pastirski koči se blešči sonce. 

O, sonce moje, kako je lepo. Stojim in opazujem  gore. Srce mi hitreje bije, Julijci so pred mano in po dolinah se vijejo meglice. Čudovito! 

Povsod kamor pogledam, morje meglic. Proti Hruščanskem vrhu, Stolu, Jesenicam, meglice.

 Najlepše pa je v dolini Kot in Vrata. Skrivajo potke na imenitne vrhove, ki se  razkazujejo v ranem dopoldnevu. Koča je obnovljena, prvič jo vidim z ograjo. Cela bajta je v novih deskah, tudi polkna so nova in vrata.

Stare deske ležijo na terasi. Tudi nova info tabla je spodaj, z imeni  glavnih v daljavi. 

Višarje se bolj slabo vidijo.

Ne zadržim se dolgo in nadaljujem po grebenu. 

Zvonček prijetno cinglja in me spominja na mojo bučko. Vse lepo hitro mine. Lepa je panorama  gora okoli mene. Še rož'ce mi lepšajo dan.

 Korak za korakom sem bližje vrhu. Pogledujem nazaj, Julijci imajo že svetlobo, ki zabriše obrise vrhov. Meglice med grebenoma izginjajo in sence  prihajajo v goste.  Blešči se skrinjica na Babi, pa ni še tako blizu. Gubno se že vidi, še malo in pokaže se tudi Kepa. Plevelnica in Kurjeki, dolg je greben.

  Vse je zame, vse lepote naokoli in jaz jih delim z vami. Hvala, Maja, tvoje zadnje fotke so me navdušile. Vrh, Dovška Baba, 1891 metrov naj bi štela v višino. Ne piše povsod tako.

 Lepotica nad prepadi, same enosmerne kamor pogledam. Nadaljujem še malo po grebenu, v mislih sem  na naši strani. Tudi pri sosedih je lepo, meglice povsod.

Mangart je glavni.

 Nikogar ni, še kavke so se nekam skrile. Sestopam po travi poleg blatne potke, je bolj varno.

  Pri koči se vsedem in pomalicam.

Pogled proti vrhu. Nazaj grem po cesti, beton, ne spomnim se tega. Ko se cesta položi se prične makadam.

 Le dva kolesarja srečam in nikogar drugega. 

Po GPS sem prehodila dobrih 7.00 km, hodila s postanki 3.50 in naredila okoli 690 m višincev. 

  Lepo mi je in občutek je tisti, pravi...

Da, tišina in mir sta tisto, kar me iz tukaj ven izvleče.

Bog mi daj še dosti sreče, da jo najdem, da jo užijem,

da jo kakor goba vpijem, vase, zase in za čase,

ko je več ne bo! /J. Medvešek/