nedelja, 29. november 2020

Ni važen cilj, važna je pot

Pejce, Plavški Rovt, Jesenice-važna je pot in ne cilj.

Zopet sonce spleta zlate niti, čez polje razpreda jih,

strunam vetra spet rumeno listje, v gozdu tam lahno drhti.

Čez Spodnje Pejce in Žerjavec in naprej imam namen. Ne hodim rada po glavni cesti, če imam obhod. Mimo cerkve sv. Lenarta ubiram korake. 

Občudujem hiše v ozki ulici in gledam na Jesenice.


 Nove table so nameščene, spomini starih Jesenic.


 Peter me čaka na ograji, še veliko zdravja mu želim.

 Mimo Mokernove hiše, z lepimi starimi ganki.

 Palčka pred hišo preganjata virus in prinašata nasmeh na obraz.

 Imajo domačini smisel, dekoracija vabi v goste.


 Sonček  zlati Jesenice, le Mežakla je turobna.


 Pa sem na začetku Rudne poti. Listja je polno, spodaj pa se skriva kamenje. 


"O, kaj vidim," rumena tabla, za Juliana trail. 

 Pri odcepu za Spodnje Pejce tudi. Tam sem zadnjič prišla  z glavne ceste.

 Hitro me pritegne pot z oznakami. Saj vem, kje poteka druga etapa Juliana trail, le zemljevid ni prav narisan, če se ravnaš po njemu. Manjka cel ovinek in tudi km in časovno je več. Mimo obeh kapelic grem in 



 štejem table. Na vseh odcepih so oznake, sedem ali osem jim naštejem do glavne ceste, za Planino pod Golico.


Še nekaj  vrhov je na ogled v daljavi..



 Skupaj 15 različnih oznak do Pl. Rovta. Sedaj je pa dobro označena pot, če se ravnaš po smerokazih in ne po zemljevidu. Tehtanje rude, vidim tablo ob cesti. 



Take tehtnice smo imeli včasih v trgovinah in uteži tudi. Pa 100 kg vreče, ki smo jih vlekli, saj je bilo pretežko za dvignit.  Nadaljujem po cesti, mimo transformatorja in obujam spomine, lepe in manj lepe.




 Pr' Grmič sem, še oslička grem pogledat, dva sta zunaj in  eden v hlevu.



Včasih so bili trije zunaj, pa sem jih narisala.

 Gospodar mi pokaže tudi telička. Mama krava me gleda, teliček se umika k njej.
"Saj grem, pridne sta, "jima tiho govorim.

 Nadaljujem po cesti, mraz mi leze v kosti, ko se bližam mostu.


 Kmalu sem zopet na sončku in prijetno mi je.

 Vse te potke sva večkrat prehodili z mojo Iro. Sedaj pa se le zvonček oglaša. Všeč so mi stari skednji, hiše, imajo dušo. Čutiš energijo, ko greš mimo. Palčki so ob cesti in na vrtu.

  Kužika prihaja  naproti. Malo poklepetava z gospodarjem, veliko je bilo letos pohodnikov tod mimo. Medtem mi psička Kaja pomalica vse frolice..

 Pri naslednji hiši se tudi oglaša hišni čuvaj. 

Na dobravi mlad pastir zapoje, pesmico otožno si,

hladna jutra polna so tesnobe in megla nad mestom spi. 

Spustim se če travnik na spodnjo pot. Slana je ostala na prisojnih straneh. Lepa jesenska idila.


Nadaljujem po kolovozu, mimo skalovja - Mlinska peč.

 Sonček sije, zgoraj že gledam domačije in kmalu sem pri hišah.


 Še do glavne ceste in na kozolcu so oznake, za Jesenice.


Ta, velika tabla je bila že zadnjič, le zemljevid je kazal drugače. Opazujem hribe, Jesenice in sestopam. 


Spet me boli noga, žgoča bolečina se oglaša. Veverička je na cesti,  avto jo je zbil. S palicami jo premaknem v listje in jo pokrijem z njim.

 Še malo in oznaka za Žerjavec. Slišim kokodakanje in grem pogledat, blizu je. Vse je tam: kokice majhne, velike, petelini, goske..

 To sem imela zjutraj  v mislih in še  naprej. Kdaj drugič, ubiram korake po cesti proti domu.

 Po GPS sem prehodila slabih 10.00 km, hodila 3.30 ure in naredila okoli 400 m višincev.


Luštno potepanje. Primerno za velike in majhne  in tudi kosmate bučke.. Dobro je označeno  v obe smeri. 

Lepo je bilo!

Za vasjo v daljavi mrzle zvezde tiho se prižgo zvečer,

rosa pa tam na rumene trave, prinese k nam jesenski mir.../ F. Mihelič - Iz pesmi, Jesen/



Ni komentarjev:

Objavite komentar