Jeseniška planina v novembru

Mrzlo in vetrovno je jutro ...

Ne ljubi se mi preveč od doma. Obiram se naokoli, pa si rečem, " Dost je, gremo." Koča na jeseniški planini mi je luštna. Ni daleč in v vseh letnih časih je dosegljiva.

Pustim avto pri Čopu in mimo vodnjaka proti cerkvici sv. Križa.

V daljavi se blešči Triglav, le malo se ga vidi. Klek in Golico že boža sonce.

Mama krava hrani telička..

Čez most do hiše, z oznako za Rožco, hladno je v tem koncu. Potka je pomrznjena in oznake se dobro vidijo.

Kmalu me prehitita mladenki. Uren je njun korak. Hodim, se oziram naokoli in iščem sonček skozi drevje.

Prečim cesto, še kolovoz je pomrznjen. Strma je ta začetna pot, ki se polagoma malo umiri. Zvonček prijetno cinglja.

Med drevjem se sramežljivo razkazujeta Struška in Stol.

Lesa je polomljena, ali pa je sama skup zlezla.

Blešči se sonce, pazim, da ne zgrešim puščice navzdol.

Traktor se sliši, hlode vleče do ceste. V daljavi se pokaže Triglav. Počasi se odkrivajo še drugi dvatisočaki.

Kaj vidim? Štiri kosmate bučke prihajajo po cesti. To pa je veselje. Fotografiram jih in uživam v igrivosti pasjih duš.

Pes je edino bitje, ki te ima raje od samega sebe,/ avtor neznan/..

Malo poklepetamo, potem pa pasja družba in lastnika odidejo proti dolini.

Mene čaka še zadnji ovinek in kmalu zagledam streho pastirske koče.

Še Staničeva koča se vidi pod Begunjskim vrhom.

Strma so pobočja po levi in desni strani koče. Poslikam gore in se povzpnem po stopnicah na gank.

Veter hrumi okoli voglov, meni pa je toplo na klopci, v zavetju strehe. Malica in to z užitkom. Nikamor ne grem in moj cilj je klopca. Komaj se vsedem, že je skupina mladih za menoj. Grejo po levi strmini, proti Rožci ali Kleku. Še pastir pride. Tudi ta se je namenil v tem vetru na Klek in čez Golico nazaj. Naj kar grejo, nič me ne vleče za njimi. Pomalicam in se počasi odpravim. Še na rob stopim, da bolje ujamem Julijce v objektiv. Nekdo me kliče, Miha z družbo in majhnim kužem. Naj grem z njimi, me vabi.

Če bi imela namen bi šla že naprej. Še jih srečam, kar nekaj. Greben je dolg in lahko se bodo razporedili proti Golici ali Babi. Nazaj grem po isti poti, se zopet križ oglaša in ni za pretiravat. Bolje malo kakor nič. Na cesti slišim kopita. "Konji," se razveselim.