Bela jutranja zgodba

 Bela jutranja zgodba

Sivi oblaki na nebu

jasno nebo so zastrli

bela snežinka, ki pada

glej, prvi sneg..

Strehe obložene s snegom, stezica pod nogami, kimajoče veje ob poti, zimsko jutro. 

 Zvonik cerkvice sv. Lenarta in stolpnice so zakrite z belimi čipkami.

 Smrečica se bohoti  vsa ozaljšana v beli obleki.  

Ciprese s belimi vrhovi me gledajo malo zviška. Še betonski stebri so nekam važni.

 Vse je zamenjalo garderobo in si nadelo bela zimska oblačila. Lojze se že vrača.

 Žek se dobrika ob meni, sedi in čaka, prijazen in ubogljiv kuža. 

 Smreke izstopajo med grmičjem, so bolj opazne. 

Stojim, poslušam ptičje žvrgolenje. Gledam presenečena v grmičevje in drevje. Ptički se preletavajo z drevesa na drevo in si veselo prepevajo jutranjo budnico. Slikam, veliko jih je, pa se med listjem na fotkah  ne opazijo drobcene ptice. Uživajo v snegu, da prši naokoli, lepo jih je gledat.

 Mostiček in stezica, ni dosti shojeno. 

Hribček me čaka na celca.  Palček je na vrhu in veliko rogovje na koncu hriba, jelen velikan gleda v dolino.

Sneg je, glej, zunaj sneg je

Morda se spomniš še enkrat name

Sneg je, glej, zunaj sneg je

Morda se spomniš še enkrat name. 

 Skozi gozd me vodi moja pot. Sledi zajčka  in srne so v snegu, ne vidim  pa nič. Lepo je gaziti, če je malo.

Dekoracija na snegu in

Lena, čohica mala.

 Opazujejo visoke smreke, kaj se dogaja spodaj.

Le sonček manjka.

 Danes je že vse drugače. Ceste so splužene, stezice uhojene, le čarobna belina na drevju je še ostala. Tudi ptičjega vrveža in petja ni več.

Nova smerokaza. 

 Gledalci  za ograjo.

Lepa je bela jutranja zgodba..

Bela snežinka, ki pada

Spominja me nate

In na vse tiste dni, noči

Bela snežinka, ki pada

Spominja me nate

In na vse tiste dni, noči..... / Ans. Veter

7