Tamar v meglicah

Megleni Tamar in slap Črne vode

Leto za letom zgineva,

dolga so naša pota,

a vsem se po glavi mota,

zakaj čas tako hitro mineva?

Kar dolgo traja, da uskladimo dan, ko se lahko vse tri podamo na potepanje. Vreme se ni strinjalo z vremensko napovedjo in je kopičilo sive meglice. Brez pravega veselja se peljemo proti Planici. Upamo, da se zgoraj premislijo in pošljejo kakšen veter, da prepodi megle.

Nič drugače ni, ko parkiramo, je kar je. Lepe so skakalnice, le gore so odete v sivino. Pa je tako lepo, če sije sonce, ali če so v beli obleki.

Nadaljujemo po kolesarski cesti, prehitevajo nas in hitijo višjim vrhovom naproti. Drevje že rumeni.

Nove klopce so ob cesti, tudi pri odcepu za Žrelo. Oznaka za zahtevno pot je pomaknjena v gozd in se s ceste ne vidi.

Izvir Nadiže se že sliši, Zelje, alpska dolina.

Kapelica Marije Pomagaj in Planinski dom Tamar sta že na ogled.

Planinski dom Tamar.

Čudovitih razgledov ni od nikoder, sama sivina, pa je tako lepo.

Jalovec bi se razkazoval pred nami, pa Mojstrovke, Travnik, Šite, Ponce..

Nadaljujemo proti Črnim vodam. Tam v zatrepu doline, pod vznožjem Jalovca srce hitreje bije. Kdaj prej in mogoče kdaj kasneje, danes žalostno gledamo v višave.

Saj se nam dozdeva, da postaja malo bolj svetlo in upanje ostane. Postanemo pri obeležju ponesrečenima planinkama, mladi sta odšli.

Ovce se slišijo in kmalu so pred nami.

Imam priboljške zanje, iz soli in moke narejene frolice.. Zašumi vrečka in hitro je ena pri meni. Potem se kar usujejo.. Priboljškov kmalu zmanjka in komaj jim uidem.

Ko vidijo, da grem se umirijo. Do črnih sten so nove markacije. Pri stenah smo, še vedno je vse sivo.

Malo se svetlika, da se vidi slap Črnih vod, zanimiv je ta slap. V sončnem dnevu je vse lepše.

Tudi proti Slemenovi špici je vse zamegljeno. Med kamenjem žubori voda.

Do črnih sten so nove markacije.

Pomalicamo, gledamo v nebo in se počasi odpravimo nazaj.

Dva tujca gresta proti vodam. Mogoče gresta še naprej? Pri domu je nekaj obiska, nadaljujemo po stezici.

Za trenutek se pokaže nekaj vrhov. Pa jih takoj zakrijejo megle. Mi pa se imamo radi, radi, radi, radi, se smejiva z Blanko.

Nazaj se vračamo skozi dolino. Slaba, zelo razdrapana je cesta po tej strani.

Zima še polepša dolino.

Še vedno me čaka, škratek.

Skozi luknje na stebrih se nič ne vidi.

Zvonček cinglja, ko stopam po cesti. Veliko ljudi srečamo, večinoma starejše. Že pri koncu šodraste ceste zagledamo znance.

Malo poklepetamo, naredimo nekaj fotk in nadaljujemo naprej.

Na skakalnicah skačejo, ujamem skakalca v objektiv.

Ciprnik se pokaže za trenutek.

Še malo in smo pri avtu. Parkiranje ni drago, le 2.50 € na dan. Dva avtomobila sta bila parkirana pri odcepu, za izvir Nadiže. Mogoče se lahko pelje tudi do tja? Naredili smo dolgo načrtovano turo in smo vseeno zadovoljne, kljub megli. Spodaj sta zgodbi o prelepi dolini Tamar - sončna in zimska. Vedno je lepa ta alpska dolina in lahko dostopna.

Po GPS smo prehodile 11.00 km, hodile z malico 4.30 ure in naredile okoli 400 m višincev.