Jelenkamen - Majdag: JULIANA TRAIL - Od Gozd Martuljka do... nadaljevanje 1. in začetek 2. etape

JULIANA TRAIL -

Od Gozd Martuljka do... nadaljevanje 1. in začetek 2. etape..

Me že vabi, ta Juliana Trail. Ko enkrat začnem, mi zleze pod kožo in mi ne da miru, dokler ne nadaljujem.

V vsakem, še tako majhnem koraku, je smisel življenja.

Všeč so mi samotne poti. Čeprav ni vrhov, občudovanja ob poti ne zmanjka. Lahko je le kakšen metuljček, ki frfotaje leta okoli mene in čakam, da se umiri. Ali petje ptic v gozdu, zelo različno je to žvrgolenje. Le kaj se pogovarjajo, se med seboj razumejo? Vse je lepo, le gledati moram in pustiti domišljiji prosto pot. Začnem v Gozd Martuljku. Zadnjič sem sem se peljala od Spodnjih Rut, danes pa se pripeljem do Zgornjih Rut.

Opazujem hiše, lepe so in urejene. Nasproti me pozdravljajo Martuljške gore.

Pri novi stavbi sem zadnjič zaključila potepanje in tam nadaljujem.

Ubiram korake po kolesarski, mimo kopišča in čez most. Na levo vodi moja pot, Juliana trail. Približno vem kako dolga je današnja tura.

Kdor drvi k stvarem, prepričan, da ga bodo osrečile, spregleda stvari, brez katerih ne bo nikoli srečen.

Odločim se, da pogledam še Spodnji Martuljški slap. Možicev na produ je manj kakor lani. Vzpenjam se po mostičkih, bučanje vode se že sliši. Kmalu ga zagledam, slap. Vodnat je in lepo se vidi, ko se preliva čez skočnike in zbira v tolmunčkih. Malo poslikam in grem nazaj.

Lepa je Martuljška soteska.

Pri mostičku začnem mojo, Juliana trail.

Nekaj časa po stezicah, pa kolovozu in zopet široka cesta. To se vrsti. Vmes so prodišča na levi in na drugi strani kolovozi.

Zlata pramena sončnih žarkov se vsipljejo na pot.

Včasih se potka malo izgubi, pa se pogled ustavi v nadaljevanju in vem kje moram.

Prečim prodišče, voda skaklja čez kamenje, ali obira pot mimo njih. Na drugi strani vidim cesto.

Možic je ob poti, za Rutarski Vršič.

Dva možaka se s hitrimi koraki bližata. Verjetno gresta na Rutarski Vršič, saj za Juliano ne bi bila tako opremljena. Pa sem pri tabli TNP. Desna je za R. Vršič, po njej sva šli tudi z Marjano in po tej poti sem prišla.

Verjetno bi morala nadaljevati po levi, kar široki cesti. Pa grem naprej in sem pri železnem mostu.

Nadaljujem po kolesarski. Ni tako zanimivo. Sva jo že prehodili z Iro, v obe smeri. Ko sva ubirali korake po Jakobovi poti, po oznakah rumenih školjk. Zvonček zadaj se bolj poredko oglaša, kolesarska je lepa in me ne premetava po cesti.

Kuku Špik

in sonce med oblački.

Nov bife, Lučka, je ob poti.

Veliko je odcepov na desno, toda le za lastnike. Most je pred mano in ta je verjetno v opisu. Do sem bi morala priti nekje po gmajni. Nič narobe, saj je pot namenjena raziskovanju.

Lampijončki in vetrnice iz plastenk, utrinki ob poti.

Približam podor nad Belco, iščem staro pot, do Jepce. Se je precej zaraslo tam okoli in se nič kaj dosti ne vidi.

Morda je naša usoda nekje zapisana. Od nas pa je odvisno, kako jo preberemo.

Hiše se že vidijo in za njimi obrisi gora..

Mimo nekdanje tovarne Lip jo uberem in okoli ovinka.

Še malo in zagledam oznako za Mojstrano.

Pred mano so oznake, usmerim se proti Grančišču.

Kmalu bom pri Planinskem muzeju, zaključku 1. etape. Čudna ograja je ob cesti, ni mi prijetna.

Planinski muzej je obsijan s soncem.

Notri ne grem, tudi kolesa posojajo.

Ogledam si bivak II, ki je prej stal na Jezerih, pod Šplevto.

Še proti Dovjem grem, dober km poti bom imela v dobrem, pri drugi etapi. Ta je itak zelo dolga in avtobusne postaje so daleč. - Trg Olimpijcev.

Pa sem, pri Jakobu Aljažu. Do njega se povzpnem, spoštovanja vreden mož..

Pa nekateri pravijo, - "pri firerju grem na pir,"- žalostno. Zraven pa se veselijo vzpona na Triglav in fotografirajo pri Aljaževem stolpu. Info tabla, z imeni vrhov je poleg spomenika.