JULIANA TRAIL - Od Kranjske Gore do.... 1. etapa

 Juliana trail - od Kranjske gore do... 1. etapa.

Že dalj časa  razmišljam o tej poti. Le opisi so precej skopi in vsak jo nekako prehodi po svoje. 

Kam vodi cesta?

Daleč?

Predaleč?

Kot bela nevesta? 

 Vsedem se zjutraj na  avtobus in se zapeljem do Kranjske Gore. Saj niti ne vem kje je avtobusna postaja, žalostno, ja.

  Vedno le brzimo mimo, kakor naše življenje in se ne oziramo na  drobcene radosti, ki nam jih velikodušno ponuja narava. Poiščem  Info center in se usmerim proti trgu.

 Lepa je cerkvica, Marije Vnebovzete, spomnim se je, ko sem obirala Jakobovo pot.  Stare hiše, majhne trgovinice, trg je res lep.

 Prijetno vzdušje se čuti v zraku in z veseljem nadaljujem proti Čičaram.   Vitranc, Prisank, Razor, smučišča in zeleni  vrhovi, lepo je.

 Prečkam most in gledam smerokaze. Dve tabli sta za Srednji vrh, ena usmerjena nekam v gozd in druga proti Mojstrani. Če je to delno planinska pot,  verjetno vodi v gozd, razmišljam. 

 Natura camp, gledam tablo. Le kje se skriva, mogoče pa nagci skačejo okrog, mi gre na smeh. Nadaljujem do kampa, nič takega ne vidim. Le viseči šotor mi je všeč, kot bi ležal v balonu. Sprehodim se do konca, nekdo že peče na žaru.

 Ko ne opazim nadaljevanja poti, se obrnem. Grem pa po drugi oznaki, sonček mi mežika izza drevja. Malo iz kampa slečem vrhnjo majico, je že vroče. Snamem nahrbtnik in ne opazim, da se je snela torbica s pijačo. Veselo ubiram pot proti gostišču, Srnjak in fotkam naokoli.

  Uživam korak za korakom, to sem pogrešala, pot v neznano. Pa čeprav blizu domačega kraja, vse mi je novo. Ko se cesta malo izravna in hočem srkniti malo pijače, pa ni flaške. "Ojej,"  rečem, domnevam kje je ostala.  Pa nazaj po cesti,  se  ne obremenjujem, saj hodim. Če je ne najdem, grem pa po ravninski poti do Mojstrane. Imam še eno, samo za šest urno pot je to  premalo, preden pridem do vode. Jo že vidim mojo flaško.  Popustil je sukanec na pasu nahrbtnika, pa se je snela in padla v listje. Pripnem jo s sponko in nadaljujem po znani poti. Pomislim, da je bilo to z namenom. Juliana trail verjetno poteka po vodoravni cesti in se pri Dovju vzpne proti Srednjemu vrhu. Po višincih, ki jih opisujejo, je verjetno tako. O kaj vidim, dve kosmati bučki se igrata na cesti. In ena je Cairn terrier, kot moja Ira. Kar raznežim se ob pogledu, isti je, le samček. Nekaj lepega, kot svetal utrinek  in vztrajam na moji poti.

 Table z oznako Sr. vrh so kar pogoste. 

 Do tja že pridem, saj mi je lepo kot že dolgo ne. Razor in Prisank  se razkazujeta na sredini.

Gospodična s torbico me prehiti in zavije v gozd. Tudi po stezici se pride v Sr. vrh,  ali gobe nabirat, izvem.

 Nadaljujem po cesti. Osliček me pozdravi, mama se pase.

 Nad cesto je gostišče, Srnjak. Šele ob desetih odprejo, sem videla že v dolini. 

 Za hišo je znak za prepoved vožnje in meni že znani rumenko, za Sr, vrh.

Občutek svobode me preveva, pot, ki je ne poznam in nekaj novega okoli mene. Čudovito. Čutim veselje, sproščenost, misli in jaz sva eno. Brez vsakdanjih skrbi, vse sem pustila v dolini in korak za korakom stopam po cesti.  Počasi se odpirajo razgledi, le vrhovi so v meglicah. Cesta se nadaljuje, oznake pa me usmerjajo v gozd. 

 Pa zopet cesta. Posamezne hiške samevajo ob poti. 

Martuljške gore se počasi kažejo v medli svetlobi. Klopca z razgledi je ob cesti in zgoraj lepa hiška. 

Škarpa, na njej pa visoko smrečje, zanimivo. In zadaj se skriva hišica, kot v pravljici. 

Krave zvončkljajo nad cesto in se mirno pasejo. Opazujem gore. To, Mojstrovke in Jalovec se pokaže in  nisem sigurna, ali se vidi za hribom Mangart ali V. M. Ponca. 

 Zvonček na nahrbtniku prijetno cinglja vso pot. Kot bi užival z mano.

V dalje, kjer svetlo obzorje se z nebom dotika,

kjer reka čez polje utira svoj tok?

Dalje? Še dlje! Z vetrom za ptico,

do lune in zvezd v dalj vse hitreje -

v nov svet? V galaksije?

 Še nekaj jesenskih rožic je ob poti.

Spet me vodi rumenko v gozd. Lesa na cesti je zaprta. 

Je kar strmo in če ne bi bilo oznak, bi šla nazaj in po cesti naprej. Malo gori malo doli in spodaj je zopet cesta.

 Pa ne dolgo, rumenko me zopet usmeri navzgor.  Še oznako za Alpina trail srečam  in spodaj cesta, pa spet navzgor in skozi prijeten gozd.

 "Oh ne", vzdihnem naglas, jurček, pa še eden in še eden. Kaj čem, poberem jih in se trudim, da ne gledam okoli. 

Vem kam to pelje, hitro si v gmajni. Pa še to ne vem koliko imam do Sr. vrha.. Uspe mi, table so pogoste in vedno na odcepih. Slapove slišim, Jureževi slapovi, sem že slišala zanje.  Čez vodo je mostiček in nadaljujem po potki.

 Ne more biti več daleč do Srednjega vrha. Zapuščena domačija, hlevi in puščica na lesi kaže desno.. 

Velika hiša je prazna. Bogved, kakšno zgodbo je pisalo življenje na tej kmetiji, ki žalostno propada. 

Jureževa domačija in hlev, kuža ni, ki bi prihitel naproti. Le zvonci drobnice se slišijo s travnika.

 Že dolgo nisem parkirala pri kasarni, pri vzponu na Vošco pride prav.

 Še malo po cesti in sem pri Hlebanju, sirarska pot..

 Slišim ropot s parkirišča, nekaj se dogaja. Hiše na Glavi ne vidim, je ni več? Skale nalagajo na tovornjak. Vsedem se na klopco in pomalicam. Ne zadržim se dolgo.

 Pot pod noge in mimo obeležja v dolino. 

Še info tablo z imeni gora imajo, pa se v soncu slabo vidi. Niti ni tako daleč po cesti.

 Se moram upočasnit da ne hodim prehitro. Navzgor to ni problem, pri sestopu pa me hitro potegne korak. Potem pa se oglaša križ in noga. Vsaj vidim kje vodi ferata - Jerm'n, tik zraven slapa je, pri tunelčku. 

 Imenitni vrhovi, pogled kakor z Mavrinca.

 Še za Hvadnik je oznaka in že sem pri cesti.

 Prečkam cesto Spodnje Rute in občudujem naokoli. Lepo je tu, se je potrudil mojster, ko je risal na skalo.

 Pri oznakah pridem na cesto, že vidim most in zgoraj vrhove, ki krasijo Gozd Martuljek.

 Prečim most, cincam sem in tja, dolgo že hodim in do Mojstrane je še daleč.

 "Ne pretiravaj, Majda," si rečem in vprašam mlado družino, kje je avtobusna postaja. Pol km naprej ali nazaj. Grem pa naprej in kar malo pohitim, ko jo zagledam, da slučajno ravno ne pripelje.

 Imam srečo, le nekaj minut in že sedim in se peljem. Hitro ugasnem GPS, na telefonu mi ga je uspelo  že prej. Je dobro ko imamo karte in se ni potrebno še z denarjem ukvarjati.  Po obeh GPS sem prehodila dobrih 15.00 km, hodila s postankom 5.30 ure in naredila  okoli 400 m višincev.

 No ja, malo sem pripomogla z obiskom kampa in iskanjem flaške. Saj je namen raziskovanje. Bilo je lepo in ob priliki nadaljujem naprej. Spomnim se Jakobove poti, po oznakah rumenih školjk. Podobna je Juliana trail, sam ali v družbi odkrivaš drobtinice naše lepe dežele.  Pa se najraje pripeljemo čim bližje cilju.

Čas hitro beži in z njim vse lepote, ki  jih  bomo zamudili. 

Tam so le tema 

in bit in tišina.

S cesto nebo

na obzorju se zlije.

 /Rada Polajnar/