Planina pod Golico, že vem kam me vodi korak...
Jaslice si grem ogledat, k mojstru Cenetu Razingarju. Pustim avto na začetku vasi in se podam po potki. Golica je vsa zasnežena.
Mimo osličkov,
skozi graben, mrzlo je tu.
Pa po kolovozu
in sem pri Razingarjevi domačiji.
Cena, ves prehlajen ustvarja zadnje podrobnosti. Alpe v malem: planinske koče, gorske ceste, potočki, so čez zimo na varnem. Zamenjale jih bodo velike jaslice. Obilica dežja in prehlad sta mu preprečila, da bi bile jaslice že postavljene. "Zvečer pridi, ko gorijo lučke, so še lepše," mi razlaga. Meni je prav in nadaljujem mimo cerkve sv. Križa.
Pogledam v notranjost,
nadaljujem po cesti, do avta.
Še Triglav približam.
Čez nekaj dni grem zopet, proti večeru. Snega na Golici je precej manj.
Ni še temno, ko sem pri hiši, vendar se odsev lučk že vidi.
Poslikam iz vseh koncev.
Jaslice so lepe, vse je narejeno ročno.
Veliko dela, da je praznično vzdušje še lepše.
Nikogar ni v hiši, tema je. V Planini pod Golico se čuti mojstrova roka. Smerokazi, hišne številke, table, vse je Cenetovo delo.
Vračam se po isti poti, kmalu bo tema.
Umikam se avtomobilom na ozki cesti in sem vesela, da sem šla.
Veliko dela, volje in stroškov ima Cena Razingar, da za vsak Božič vedno znova postavi čudovite jaslice. Na pomlad pa nas bodo zopet razveseljevale Alpe v malem, pred domačo hišo.
Srečno 2020 in še veliko novih idej, Cena Razingar. .
Še zadnji svit gre čez gore
in čez vršine,
še zadnjič sonce za slovo
na Alpe tam posine...
In potlej pride temna noč
in vsa lepota mine...
In svetle zvezde vprašujoč
v grozeče zro temine...
In ni spoznati vsem jih moč,
ki vse tam v njih izgine -
in v ravni potnik tavajoč
ozre se v visočine.
/Josip Murn/
Ni komentarjev:
Objavite komentar