"Hotunc", mu pravimo, nad Zatrnikom.
Včasih mi je težko,
pa kaj bi otožnost v teh dneh?
Otožnost v teh dneh je greh -
vsem svojim sanjam bom dal slovo.
Na Zatrnik se odpeljem, vrh je blizu.
Parkiram pri gostišču in gledam od kod se bo prikazal Ben.
Kosmata bučka me pozdravi, ko sem že malo višje. Ni Ire ni Bena, še zvonček je tiho.
Le jaz stopam po pomrznjeni travi.
Kot bi hodila po mehki preprogi. Zavijem levo po strmem kolovozu.
Rjavina in Debela peč se že vidita.
Ob robu so s snegom poprhane smrečice.
Čudno, še ptički so tiho. Vse je samotno, le moj korak se sliši.. Priključim se potki s severne strani. Včasih se se z roba gozda pokažejo razgledi.
Ni snega, sonček sili skozi drevje. Blejsko jezero se kaže v dolini in hribčki okoli Bleda.
Karavanke so še dobro vidne, K. S. Alpe pa niso, svetloba ni prava.
Ostanki nekdanje vlečnice so pred menoj.
Le še nekaj metrov in sem na vrhu. Hotunjski vrh, 1107 metrov šteje v višino.
Grad in otoček se za silo vidita.
O, tudi Očak in Rjavina sta krasna.
Pa Kepa in vrhovi, vse do Golice.
Planika in Kredarica, na februarski sliki se ju bolje razloči.
Ne pritožujem se, le veselja nimam s kom deliti. Imam malico za Bena pa ga ni. Tudi obiskovalcev s pasjimi prijatelji ni, pa so večkrat tu. Poslikam in se odpravim po drugi strani, proti parkirišču.
Smučišče je prekrito z ivjem, krasno je hoditi po njem.
Malo potresem nahrbtnik, da prijetno zacinglja.
Po levi gor in po desni dol.
Hitro sem spodaj. Glej ga, Ben, prihaja k meni.
Vesela sem ga. Ovohava me, dam mu piškotke, ki mu ne dišijo preveč.
Čaka na frolic, te ima rad.
Danes jih nimam in počasi poje tudi piškotke.
Božam ga in čoham, kar noče od avta. Počasi se odmaje proti gostišču.
"Se vidiva še kdaj, Ben"?
Čas je krut in nikomur ne prizanaša.
Po GPS sem prehodila dobra 2.00 km, hodila 1.30 in naredila okoli 230 m višincev.
Vedno mi je lušten ta izlet, blizu domačih.
A včasih mi je težko.
Takrat bi pod zvezde med mak
zbežal in klical v mrak
kot pav zateglo in žalostno.
/Ivan Minatti/
Ni komentarjev:
Objavite komentar