Krnica Pod Srcem,
tja pod mogočno skalovje Martuljških lepotcev, me vleče srce.
Tišine bi rad.
Velike tišine neba pod jesen.
Da čujem zreli molk utrujenih bilk
in omagajoča srca molčečih dreves
in spokojno lesketanje voda,
ki se jim nikamor več ne mudi.
Že večkrat prehojena pot, le v pozni jeseni še nisem šla, do bivaka pod Špikom.
Ni visoko, je pa pot strma. In v tem času je lahko tudi sneg.. Ta male dereze dam v nahrbtnik in ob sedmih odpeljem z Jesenic. Vreme ni najlepše, mogoče me višje pričaka sonček. Parkiram na starem mestu, le hotela ni več. Nekaj novega raste v višavo, mogoče novi Špik....
Nadaljujem po cesti in opazujem moje gore.
Tja gor se povzpnem, da jih gledam in občudujem od blizu.
Mrzlo je, slana je pobelila travnik.
Strmina kolovoza me kmalu ogreje, počasi ubiram korake.
Je nekaj razgledov, še Špik se kaže med drevjem.
Oja, je še kar nekaj poti, da bom tam zgoraj. Hodim po znani poti, zvonček prijetno cinglja.
Večkrat sva skupaj ubirali to pot, bučka moja. Mimo znanih oznak in odcepov.
Cesta za Kurji vrh.
Pri grapi sem, za Mahovje je odcep. Mene pa nese mimo balvana..
Puščica je še vedno dobro vidna.
Lojtrca na drugi strani grape in velik možic pred menoj.
Pot se nadaljuje skozi gozd.
Nekaj časa lepa potem razdrapana. Ko se spet usmeri po listju je ponekod komaj vidna.
Studenček žubori in prazne plastične posode so tam in prve zaplate pomrznjenega snega.
Trd kot beton, še možica ne morem narediti. Pri zadnji klopci ni krogov.
Le malo naprej je steza vsa bela, sneg je in to pomrznjen.
1278 metrov višine mi kaže na telefonu.
Nataknem si dereze, brez njih ne bi nadaljevala poti.
Tudi brez sledi predhodnika ne bi nadaljevala poti. Sem že enkrat tavala s krplji, pa nisem prišla do bivaka. Globoke luknje velikih nog so moj zemljevid.
Iščem lažje prehode in se vračam na sled. Snega je veliko, zelo je pomrznjen. Z višino ga je vedno več. Mrzlo je, v rokavicah me zebe. Fotoaparat že blokira, objektiv se ne zapre, grejem ga pod jakno. Pa ravno sedaj ko že gledam gore.
Še malo in krnica Pod Srcem je pred menoj.
Sneg me drži in lahko hodim po njem, se sprehajam in občudujem gorate lepotce. Sonček boža vrhove. Na Pečeh, Mala M. Ponca, Špik, Frdamane police, Vrh nad Rudo, Rušica, Rigljica, vse je pred mano. In tam za stolpičem na desni je Kurji vrh..
Še dvoje manjših sledi opazim na snegu. Vse pa vodijo v gozd, sneg je še bolj trd. Hodim proti bivaku in iščem čim lažje prehode. Moje dereze ne koristijo dosti. Kako prav bi prišle ta velike in cepin. Kdo bi si mislil, da je na 1424 metrih nmv taka zima. Je kar je, do bivaka ne bo sile.
Jo že vidim lepo kočico.
Tudi od tam so krasni razgledi.
Na hitro nekaj prigriznem, je preveč mrzlo za sedet.
Zimsko sobo pogledam le od spodaj, imam dereze.
Potem pa se počasi odpravim nazaj.
Gledam jih in občudujem. Čisto blizu sem jim, če že ne morem na njih vrhove.
Lepa je krnica Pod Srcem. Težko se poslovim, je treba v dolino.
Navzdol gre še težje z mojimi derezami.
Ne primejo dosti na tem snegu. Počasi korak za korakom sestopam. Na Vošči je tudi vse belo.
Pri klopci si malo oddahnem. Pa spet korenine in listje in grapasta pot.
Meglice ovijajo vrhove in rahlo rosi.
Na Mahovje ne grem, dovolj je zame. Še najbolj siguren je korak po kolovozu.
Z mahom porasli kamniti gozd mi je lep.
Že vidim hiške pri kopah, še malo in sem pri avtu.
Po GPS sem prehodila dobrih 9.00 km, hodila 5.00 ur in naredila okoli 700 m višincev.
Videla sem jih, te naše lepe gore od blizu.
Čeprav bo sedaj trajalo kar nekaj dni, da bo bolečina zopet znosna.
Je vredno, ujeti trenutki so najlepši.
Naj vas občutim
predano usihanje korenin
in sinjo govorico neba,
ki neslišno prigovarja
vejam, praprotim
in dremotnim čebelam:
spati, spati...
Tišine bi rad.
Veliko tišine neba pod jesen bi rad.
Da mi do razbolelih,
razklanih globin
seže njena dobra, materinska dlan.
/Ivan Minatti/
Ni komentarjev:
Objavite komentar