Na Jeseniško planino grem.
Božič je, ura v cerkvi sv. Lenarta oznanja sedmo uro. V Planini pod Golico pustim avto in se odpravim na moje potepanje. Razgledi so krasni in hiše so praznično okrašene.
Mimo cerkve sv. Križa in čez most, me nese korak.
Kmalu sem pri oznaki, za Rožco.
Začetna pot je blatna, voda se pretaka in iščem prehode. Višje gori postane potka lepša in kmalu se usmeri v gozd. Obidem nekaj ovir obrezanih vej in se po oznakah Knafelčevih markacij podam naprej. Ko prečim gozdno cesto je nekaj malega snega.
Strm, blatni kolovoz je k sreči malo pomrznjen. Višje gori se prične zima. Grmički so okrašeni s snegom in potka je vsa bela.
Še čez ograjo stopim in se spustim navzdol.
Spodaj v gozdu je blatno, ledeni okraski se predirajo. Prečim potočka in pred mano je cesta iz Plavškega Rovta.
Lepo je, sneg in belina. Opazujem sledi gozdnih prebivalcev.
Kadar spomnim se otroških srečnih dni,
zima mi spomine mnoge obudi.
Gledam v duhu tistih lepi zimski čas,
ko povsod drugače je bilo pri nas.
To pa je nekaj. Snega je kar precej, sipek je in po takem bi se lepo krpljalo. Na čistini mi je že čez čevelj visoko. Ovinek za ovinkom se vzpenjam in občudujem Stol,
Stenar in Škrlatico v daljavi.
Kmalu se pridruži še najvišji, naš Triglav.
Staničev dom opazujem, ko približam vrhove.
Tudi Pokljuške gore so na ogled,
.
naredim še panoramo...
Sonček toplo greje, prav prijetno je.
Še malo in vidim streho pastirske koče, na Jeseniški planini.
Snega na cesti je okoli 20 - 30 cm. Pobočja nad kočo so spihana.
Veter mi suka jermenčke na nahrbtniku, da švigajo naokoli.
Naj kar piha, glavno da sem pri koči.
Krasni so razgledi in zasnežena pokrajina je čudovita. Na gank se povzpnem.
Klopca je suha in razgledi so lepi.
Tam si naredim počitek in malico. December je čas praznikov in čas spominov.
Mislim nate in na najine potke, Ira moja. Hodim po njih, pa te že več kot leto in pol ni. Le zvonček mi dela družbo in prijetno cinglja, ko je korak bolj trd.
Naprej do Mokotove Bajte ne grem. Dovolj bo za danes, čeprav imam s seboj vso zimsko opremo.. Malo se še poigram spodaj na snegu. Na hitro naredim sedečega možička, na smeh mi gre.
Še sonček narišem, ki tako prijetno greje in pomaham v slovo.
Slišim glasove s poti, dva prihajata. Kratek klepet in spustim se navzdol proti cesti.
Sledi gum so v snegu, avto je obrnil..
Malo daljšo pot uberem in se vračam po gozdni cesti. Brundam si pesem, čas bi zavrtel nazaj, ja, če bi se dalo....Pri ovinku zavijem levo, naravnost je za Plavški Rovt.
Na Španovem je tudi sneg.
Pa sem pri moji jutranji poti. Spustim se skozi gozd.. Že blizu koncu poti se izza grma nekaj črnega zaleti vame. Volk ni, saj so sivi, pomislim. "Aris", slišim gospodarjev glas. Črna kosmata bučka je pred menoj in hitro se malo posladkava.
Nadaljujem čez travnik in gledam hiše v bregu. Sonce je obsijalo cerkvico sv. Križa in hiše okoli nje.
Kot bi bila pomlad in ne zima, imam občutek.
Ob cesti je oznaka za jaslice, pri Razingarju.
Mogoče si jih ogledam, kdaj pod večer, ko bodo razsvetljene. Pred božičem sem že šla, pa zaradi obilice dežja še niso bile postavljene.
Vzpon v klanec in malo po cesti, pa sem pri avtu. Krasni so beli vrhovi, obsijani s soncem.
Po GPS sem prehodila dobrih 9.00 km, hodila s postankom 4.40 in naredila okoli 600 m višincev.
Sneg in potepanje, lepo je bilo.
Vse bi dal, da čas bi zavrtel nazaj,
da pokazal mladim bi takratni zimski raj.
Ni bilo bogastva, izobilja tudi ne
pa otroci zdravi, srečni smo bili nadvse...
/Iz pesmi Toneta Rusa/
Ni komentarjev:
Objavite komentar