Mala Boncla, bo moj jutranji sprehod...
Na hitro se odločim, da tam pričakam sončni vzhod. Je 1131 m visok skalnat - zavarovan vrh nad Javorniškim Rovtom.
Večkrat sva bili na njem z mojo bučko in vedno znova uživali, vsaka po svoje. Tema je še, ko parkiram pri Žagi. Čelko na glavo in pot pod noge. Smejim se sama sebi, na tej nočni jutranji turi. Pri oznaki za Gajškovo se spustim navzdol in nadaljujem do drugega mostička.
Potem pa gledam na levo, da ne zgrešim druge oznake za Trilobit.
Nasproti je dokaj široka pot, ki vodi na Malo Bonclo. Pri odcepu se usmerim levo, pod skalovje. Včasih se potka med skalami malo izgubi, nadaljujem proti sedlu.
Tam že vidim greben Male Boncle.
Še malo, dani se in kmalu sem na vrhu.
Vse je na ogled. Od Debele peči, Triglava, Škrlatice pa do Vrtaškega Slemena.
Čakam in čakam, da se prične zlatiti.
Počasi se sprehaja jutranje sonce in hitro mine.
Me že zebe, v puhovki, pogledujem naokoli. Golica ima malo snega. Vpisna knjižica je v škatli.
Zažarijo vrhovi in aparat škljoca. Zlati žarki božajo v belo odete gore.
Lepo je v gorah in lepo je meni, ko to gledam.
Nekam slabo mi gre zadnje čase, no ja...
Bi sploh
potem - bilo
mi še lepo?
Mar ni lepo
v sebi skrite želje imeti,
mar ni lepo,
tako kot je,
v upanju živeti...
Zlato obarva sonce še Golico in se spušča v nižine.
Domačinka prihiti na vrh in kmalu tudi odide. Je postalo mrzlo, še v roke me zebe. Najbolje, da se poslovim od Boncle.
Zvonček prijetno cinglja, ko sestopam. Hitro sem na glavnem kolovozu. Še do jezera stopim in si ogledam Trilobit na vodni gladini in staro HE.
Potem pa po cesti do avta.
Po GPS sem prehodila slabe 3.00 km, hodila s čakanjem na vrhu 2.10 in naredila približno 240 m višincev.
Lepo je bilo!
Mar ni lepo
zato kar zdaj imam,
mar ni lepo,
o, je,
pa še kako lepo,
za TO, kar zdaj imam -
živeti!
/J.Medvešek- iz pesmi Potem/
Ni komentarjev:
Objavite komentar