Jelenkamen - Majdag: Cerkev sv. Katarine

Hom in dež na dež, vsak dan dež.

Dežuje vsako jutro, ko se odpravljam na Kalvarijo. Dežuje to jutro, ko se odpravim proti Vintgarju. Mogoče pa neha, mogoče.

Vsak dan po istih poteh,

vsak dan mimo istih hiš,

s srcem kot otrok v dlaneh,

s sabo in svetom navzkriž...

Za pokopališčem začnem mojo pot. Stol je zasnežen.

Rahlo rosi, joče nebo od same žalosti, ko ni sonca od nikoder.

Meglice se ovijajo po gozdnatem Homu.

Slap Šum grmeče buči, da se sliši s ceste. Voda prši naokoli, da moram paziti na fotoaparat. Slap je zelo vodnat, meglice kapljic se dvigajo ob robu in in se zlivajo v Radovno.

Nadaljujem čez most, voda je zelo narasla. Dvomim, če bo prehod po mostičkih odprt.

Hiška na vrhu stopnic sameva.

Prehod je prepovedan.

Slap spodaj se dviga in prši naokoli.

Nadaljujem naprej, jez buči in se jezi pod kamnitim mostom.

Sila vode je mogočna in vabljiva. Ni rešitve, če padeš notri.

Nadaljujem po potki. Vrata v nebesa Soteske Vintgar, ob razjarjeni reki Radovni so zaklenjena.

Pa nič, grem pa do cerkvice sv. Katarine.

Že doolgoo nisem šla po tej strani.

Ob mojem zadnjem obisku so bile le stezice, sedaj so označene dokaj široke poti. Povsod, kjer so odcepi so oznake za vse smeri.

Luštno, samotno je moje potepanje. Zvonček se ne sliši pod prevleko. Kapuca roma na glavo, pa zopet dol. Dežnik je v nahrbtniku, je zanimivo hoditi brez njega, če preveč ne dežuje. Še lepše bi bile snežinke. Najlepše pa bi bilo sonce, ki bi pozlatilo še tistih nekaj listov na drevju.

V TNP sem in cerkev sv. Katarine je pred menoj.

Mračno, megleno je vse. Le krave uživajo na zeleni travi.

Zasip je zakrit v meglicah. Tudi Blejski grad in Straža sta meglena.

Gostišče Jurček je odprto.

Ogledam si cerkvico, potem pa nadaljujem proti vrhu Homa.

V spominu imam ozko stezico, ki se strmo vzpenja proti vrhu. Potke pa so široke, označene in ne moreš zgrešiti, čeprav je veliko vlak in stranskih stezic.

Še vzpon na desno in že gledam lesen križ in oznake za nadaljevanje poti, proti Podhomu.

Lep je pristop na vrh Homa iz te strani.

Veliko lepši, kakor je bil poletni iz druge strani. Sinice se lovijo po vejah in skačejo v hiško. Nasujem jim malo zrnja in nekaj drobtinic. To je bilo veselje le jaz prepočasna, da bi ujela večjo skupinico v krmilnici.

Lepo je opazovati drobne ptice. Še nekdo prihiti na vrh, se vpiše in opazuje ptičice.

Počasi se odpravim po drugi strani.

Stezica je kmalu strma, spolzka in se obrnem. Še probam po drugi stezi, ki pa je podobna prvi. Grem raje nazaj do Katarine. Nadaljujem po kolovozu in kmalu sem na poti, pri oznakah..