Reber in meli, nad Jalnovo domačijo

Sila imenitno se počutim, ko začenjam moje potepanje. 

 Tako bi napisal Bojan v svojem blogu in prav ima. Že dolgo odlašam z mojimi melišči, tam še nisem bila. Tja pod Reber se odpravim,  pod Jalnove Rebri, kjer je ovčar Marko hitel ovčice past. 

Trava je mokra, biserčki se lesketajo na  vejicah in padajo na mokro zemljo. Nasproti gostišča Zavrh gre moja pot.

 Nekam čudna je, kolovoz, tega ob mojem zadnjem obisku še ni bilo. Malo raziščem naokoli, ni druge steze. Pa se podam po novi  poti in kmalu na desni opazim oznako, za Mali vrh.

   Stezica je mokra, korenine spolzke in  dodatne ovire so kar pogoste.

 Zebe me v roke, nataknem si rokavice. Vso pot služijo svojemu namenu.

Čuj, raz drevo je padel list

na siva tla.

Zrak je hladen, mrzel in čist-

nad njim tišina neba.

Škrbina nad skalovjem, kosmata bučka z gospodarjem hiti navzdol.

 Greben BP je pred menoj in še nekaj pečin imam do Malega vrha.

 Mokre so skale in previdno stopam po njih. Kaj čem, če hočem še pred snegom uresničiti mojo željo.. Lepo je in skrivnostno, nad Kašarijo se podijo megle. Jesenska spokojnost se čuti na grebenu. Paziti moram na vsak korak, me hitro štihne v križu.

 Tudi zasneženi Stol in greben Belščice ovijajo  meglice.

 V Završnici je bil še lepo viden. Sva ga opazovala  z enim,  ta hitrim pohodnikom, iz Ljubljane.
 Več kot 100 krat je že bil na  vrhu Stola  in to z Završnice.
 No, moja potka je meni čisto dovolj, že vidim Mali vrh.

 V dolini je vse zakrito, morje meglic. Prav malo se vidi skozi. Vpišem se v knjigo,  potem pa nadaljujem proti Pečem.

 Brinje  zeleni ob potki in plodovi postajajo modri. Opazujem naravo, greben je ves zelen. Mahovje in resje ga je prekrilo, z mehko odejo.

  Bukve, z barviti listi stražijo ob robu, da bo resje spomladi  žarelo  in bo greben čudovit. 

 Vlažne skale  so kot speči  škratje, ki čakajo, da jih spomladanske vile prebude.  Gosjak  in lojtra je pred mano, pa še malo skal, ki so v suhem prav prijetne.

 Zvonček veselo cinglja, ko lezem navzgor. Ni hudega,  le paziti moram, da mi  kje ne zdrsne. Tekačica me prehiti, po mehkem mahu je njen korak komaj slišen.  Še nekaj skal in pred menoj je vodostaj.

Jesen je- ali jo čutiš sedaj?

V gorah gozdovi rjave    

in čez samotni, tihi kraj

vrani v praznoto kriče.

/ Srečko Kosovel/

Dežuje,  potegnem  si kapuco čez glavo  in na hitro nekaj  prigriznem.  Potem pa se začne meni neznana pot, to bo užitek. Na levo se pride v Zavrh, to pot sem že večkrat šla.

 Na desno pa,  Rodine in moja melišča so nekje.

 Prijazna pohodnica se vzpenja, pa jo malo povprašam, kam vodi ta široka  pot. Vse izvem, pri vodostaju  čez  meli, kar posmeji se mi.  Konča se nekje pri Rodinah.  In potem je treba malo poiskati in po sončni poti proti vasem.

  Kmalu sem pri vodostaju, modras se tam zadržuje berem na tabli. Danes ga ne bo, mrzlo je in  je odšel počivat.

 Na desno so meli, dolge meli, pa kakšno drevo in zopet meli.

 Pot je  skoraj vodoravno.  Visoko nad mano in daleč v dolino se razteza melišče, manjše skale so in grušč. Takih še nisem videla,  vse  je črno  le malo je svetlega.

Ta melišča sem mislila,  krasna pot, ki pa v snegu  verjetno ni prehodna.  Greben je poln skalovja, spodaj pa  še taka melišča. Iz doline si to težko predstavljaš.

 Rodine se vidijo v nižini, v meglice ovite.

 Nadaljujem po potki, ki postaja vedno bolj gozdnata. Pa sem spet pri spolzkih koreninah.  Gledam cerkev  Žalostne matere božje, na Breznici.

  Nad hišami sem, nekam svetlo postaja.

 Nad menoj vidim  zvonik cerkvice sv. Lovrenca.

 Povzpnem se po poti  in kmalu sem pri  znanih stopnicah. 

 151  jih naštejem, pa sem pri cerkvici sv. Lovrenca.
 Nikogar ni, potresem zvonček in veliki zvon, da zadoni po dolini.

 Potem se povzpnem na greben. Pot ni lepa, še v suhem je polno prsti. Sedaj pa je vse mokro, sreča, da je kmalu greben.

 Mali vrh je blizu, pa se obrnem v drugo smer. Drseče je, saj drugače ne more biti, po tem dežju.

 Prva oznaka za Zavrh, še malo nadaljujem in se pri smerokazu za vodostan spustim proti dolini.

  Dokaj široka, lepa potka postlana z listjem.  Kmalu sem le nekaj malega stran od jutranjega vzpona.

 Še malo in sem pri avtu.

 Po GPS sem prehodila dobrih 8.00 km, hodila 4.45 ure in naredila okoli 550 m višincev.

 Sila imenitno se mi zdi, da sem se potepala po tej lepi poti.
Tudi ti si bila v mislih z menoj, bučka moja.

V Rebri in v Pečeh je pozvanjalo od jutra do večera, da se je razlegalo v polje kakor bi vsak kamen in vsak grm pel. /J.Jalen/