Od Stola do Malega vrha - Po grebenu Belščice

Prehodi vsak dan isto pot,

nikoli ni povsem enaka!

Pa se je nabralo nekaj dvatisočakov. Začnem  zgodaj zjutraj od Valvasorjevega doma.

 Cesta je slaba, najbolj grbinasta je v zadnjem delu. Premetava avto, kakor škatlico iz papirja. Nekaj se jih že odpravlja, ko parkiram. Vzpenjam se, ko pridem iz gozda se jutro  ravno prebuja. 

 Dežela pred menoj je čudovita. 

Po Žirovniški grem,  strma je, toda razgledi so skoraj vso pot.

 Prehitevajo me.  Pot je okrašena s cvetjem in Blejsko jezero je vedno lepše.

 Prižnica, mladi par počiva. Naredim nekaj fotk in se odpravim  naprej.

 Rože, veliko je cvetja. 

Mrzlo postaja, veter je vse močnejši. Zelene trave na grebenu pa zlati sonce.   Proti koči ubiram korake in skalovje je čudovito. Polno cvetočih aranžmajev je ob poti. 

Oblečem se, še rokavice si nataknem. Zvonček se oglaša, veter ga suče na nahrbtniku. 

Nekateri že sestopajo, hitri so. 

Razgledi so krasni, sonček pokuka izza skalovja.

 Le za trenutek in  svetloba se razblini po skalah.

 Prešernova koča pod Malim Stolom, 2174 m visoko, je pred menoj. Fotografiram gore  okoli koče. Blejsko jezero je čudovito in vasice so posejane naokoli.

 Še vetrovko si oblečem, potem pa nekaj korakov in sem na Malemu Stolu, 2198 mnv. 

Na Stolu je živahno.

 Krasni razgledi, še veter me ne moti.  Sučem se  in ogledujem čudovite panorame. 

Spustim se v sedlo in nadaljujem proti vrhu. 

Stol, najvišji vrh v Karavankah, 2236 m šteje v višino. Fotka za spomin 

in že opazujem naokoli. 

Kavke čakajo na položajih.

 "Bo kaj priletelo, ali bodo vse pojedli sami?" se sprašujeta dve v bližini.

 Kosmata bučka Don, si  hitro poteši žejo.

Je v soncu svetel vsak njen kot

in senca te prijetno čaka.

V dežju luže tam stoje

in v suši čez in čez razpoke,

na pomlad trave zelene

in veje spletajo oboke.

Jeseni se prebarva vsa,

posuje z listnato odejo,

pozimi škripljejo vsa tla,

ti sneg korak ustavi z vejo...

 Spustim se navzdol,  po grebenu  Belščice grem.

 Spuščam se med Stoloma, pa jo zagledam. Majda, znanka, zopet sva na isti turi.

 Smejiva se ponovnemu srečanju, skupino vodi. 

Nadaljujem čez melišče, strme trave in gruščasto pobočje se vrsti..  Rože pa cvetijo in mi krasijo stezico, v pravem času sem prišla. 

Previdno ubiram korake, v daljavi opazujem Potoški Stol.  

Je še kar nekaj ovinkov do  skalnatega grebena, poraslega z rušjem.

 Potoški Stol, 2014 mnv in razgledi na prepadne severne  stene. 

 Vajnež, moj naslednji vrh.

Prečim skalni greben in si v zavetju ruševja naredim kratko malico.  Potem  se v okljukah vzpenjam proti Vajnežu.  Vedno mi je strma ta pot, pa smo bili že večkrat na tej gori, tudi z Marjano in Iro in Žakom. Ja, bilo je lepo.. Vzpenjam se, tudi Vajnež ne sameva.

Na vrhu sem, 2104 metre šteje najvišji vrh, v pogorju Belščice. 

Hočem se vpisati a  knjige ni, le žig je.

 Nadaljujem po grebenu Belščice, se spuščam in dvigam. 

Gledam strme stene in globoke prepade. Celovška koča in Mačenska planina pod Ovčjim vrhom, je skoraj vso pot na ogled. Panorama  je čudovita. Julijci v daljavi, spodaj pa Bl. jezero in Sava, ki se vijuga skozi Jesenice  in naprej proti Dolini. 

 Mali vrh, moj zadnji dvatisočak je na zadnjem grebenu, le priti moram  do tja.

 Spustim se v škrbino in nato zopet vzpnem. Veliko jetičnika cveti po travah. Drobne rožice so povsod. Mejni kamen in na koncu  Mali vrh, 2017 metrov visoko. 

Izmed vseh vrhov ima Mali vrh najmanj obiska. Odročen je in strme trave so povsod. Gledam Kamnitnik, Skalaško, planino Seča, Medvednjak, Struško in vrhove proti Kepi. 

Spodaj že nekaj časa opazujem majhno kočico, betonsko - bivak Belščica. 

Tam gre moja pot. 

Le malo stran pa ovčarsko kočo, konji se pasejo.

 Do  tja je še daleč.

 Previdno sestopam po travah in razveselijo me planike in triglavske rože.

Na sredinski poti čez pobočje, si malo oddahnem. 

Potem pa naprej proti stezi, ki jo že vidim.  Pa sem pri betonski,

 še spust proti Urbasu, studenčku pred Potoško planino. 

Zadnji panoramski razgledi,  skozi gozd.

 Spomnim se lanskega podrtega drevja. Pa sem tam, namesto zgoraj nad drevjem, sem jo ubrala po spodnjem obhodu.  Slaba izbira, strma pot, ki počez preči  vlažno strmino. Pazim na vsak korak, pa mi zdrsne,  ko že gledam staro široko pot. Je kar je, nadaljujem po zadnjemu delu poti. 

Pri Urbasu si očistim hlače 

in nadaljujem mimo Potoške planine, proti Valvasorju.  

Pri domu je veliko obiskovalcev, mize zunaj so zasedene. Vesela sem, uspelo mi je. Kar šest dvatisočakov se je nabralo, če štejem še Prešernovo kočo, ki ima svojo višino. 

Verjetno je bilo to moje  zadnje prečenje grebena, v eni turi. 

Gore posamezno so prav tako zanimive in vedno lahko naredim krožno pot. 

Vrhovi od Stola do Dovške Babe, so bili v zadnjem času za trenutke tudi moji.

 Po GPS sem prehodila  14.00 km, hodila s postankom 8.00 ur in naredila  okoli 1350 m višincev.

 Lepo mi je in občutek je tisti pravi..

 Prehodi vsak dan isto pot,

nikoli ni povsem enaka.

In je, o, vem, njen čar v tem,

da te iz dneva v dan

drugačna čaka!

/J. Medvešek -Ista pot/

Opis poti: Stol

Opis poti: Vajnež