Špik Hude police

Špik Hude police, sprehod na visoko goro.

Ob petih zjutraj se odpravim z Jesenic, uro prepozno. Na Hrušici sem že v koloni, še dva avtodoma sta spredaj. In to vse do odcepa za Predel. Na planini Pecol je že nekaj avtomobilov. Dan bo krasen, Kaninsko pogorje ni zamegljeno.

Malo po poti in malo po svoje, se odpravim proti koči Brazzo.

Skupina mladih gre mimo, ko se plazim pod el. pastirjem. Veliko je cvetočega rhododendrona. Med skalovjem je čudovit.

Čez pobočje, pod Montažem se vzpenja pot. Na vrh je speljana široka mulatjera. V številnih serpentinah se izogne skoraj vsem skalnim zaprekam. Hodim, gledam in občudujem svet okoli mene. Kaninsko pogorje, Zabuš, Strma peč in spodaj Pecol, krasna planina.

Pobočja so strma in korak je previden. Tudi z vrha kaj prileti.. Prehitim deklico, počasi se vzpenjata z očkom. Nosi ji čelado in gojzarje na nahrbtniku. Fotografiram, za kozoroge sem prepozna, preveč ljudi je to jutro že šlo po tej poti. Vikend je, tudi med tednom je verjetno tako, počitnice so. Prihiti nekdo za menoj. Umaknem se, pa noče naprej. Ogleduje si zvonček zadaj, Iztok je, moj blog bere.

Zvonček se le nežno oglaša, navzdol je bolj glasen, ko je korak hitrejši. Lepo je spoznati prijetne ljudi. Še več jih je, čakajo ga na ovinku.

"Kozorog, Majda,"slišim spodaj. Pa res, nad menoj je mama in le malo stran mladič

in vsi fotkamo..

Še več jih opazim, v strmih travah in skalovju. Nadaljujem, lepi so razgledi in hoja je prijetna.

Sonček me razveseli, če ga ujamem v objektiv.

Na desni je odcep za ferato, Ceria Merlone, lepa pot.

Še malo in kmalu je tudi na levo odcep, po poti Leva, za Montaž.

Visoko sem že, čakam na škrbino in železni klin. Pa sem pri njem, z rožicami je obdan.

Škrbina je v glavnem grebenu, pod njo pa grozljiv prepad Hude police, enosmerna.

Viš in Koštrunove špice so na ogled.

Še malo po razbitem skalnatem svetu in sem na vrhu.

Špik Hude police, 2420 metrov šteje v višino.

Razgledi so božanski. Na eni strani mogočni Montaž, na drugi Veliki Nabojs,Viš, Koštrunove špice, Špik nad Špranjo, Špik nad Nosom. Za njim pa dolina Zajzera in pred kratkim prehojena pot,
na Krniško Glavico.

Prijazna mladenka naredi nekaj fotk. Vsedem se na rob, s pogledom na Viš in malicam. Opazujem gore, Višarje in Kamniti lovec se ne vidita dobro.

Jalovec in Mangart sta le bežni silhueti, med Višem in Koštrunovimi špicami. Ne sedim dolgo, skupinica na vrhu uživa.

Spustim se po skalnatem svetu do uhojene potke in nadaljujem po njej. Vzpenjajo se, tudi Iztoka zopet srečam, njegovi so že na vrhu.

Le deklice Neli še ni. Pa ju srečam, vračata se z očkom, s sončkom sta obdana.

Njen prvi vzpon v hribe, le 10 let šteje, pa taka tura. Bo počakala gora na Neli in še mnogo drugih, za začetek.

Veliko jih še srečam, še nekaj kosmatih bučk je zraven. Zagrinjajo se meglice, kuhajo za Strmo pečjo. Tudi Kaninsko pogorje se zakriva in Špiki za menoj.

Planino Pecol so odele vile v prozorno tančico.

Naenkrat nič ne vidim, sivina. Pa le za kratek čas, kakor bi se odvijal film pred mano.

Kozoroginja liže skale, mladič je le malo višje. Posujem ji malo soli, počakam, da se vrne in opazujem ko jo liže.

Mladiček slabo izgleda, ali pa še ni slekel zimskega kožuščka.

Gledam, vrsta je spodaj. Pisane barve čelad se vrstijo po poti, čez pobočje. Umaknem se na rob.

S Koroške so, naše Koroške, mi pojasni mlada pohodnica. Za cel avtobus jih je. Na vrhu ne bo dovolj prostora za vse. Še dobro, da sem bila pri prvih, miru tam na gori ne bo več.

Še ena se umika v skalovje. Nad prepadom stoji, zravna se in nas opazuje.

Sestopim mimo koče Brazzo in občudujem cvetoči raj.

Spustim se do avta, vse je polno, komaj pridem ven. Še km ob cesti stojijo avtomobili.

Po GPS sem prehodila 10.00 km, hodila s postankom 5.00 ur in naredila okoli 930 m višincev.

Pa sem zopet v koloni, že z Nevejskega prevala in vse do Jesenic 30, 40, 50,70 km kaže števec. Ustavljamo se, spuščamo mimo motoriste, kolesarje. Dolga, mučna vožnja je v koloni, utrudi bolj kakor vsa hoja, čeprav se je nabralo kar nekaj višincev.