Na Klek greva z Marjano, tudi Petelinjek mu pravijo.
Lepa gora med Hruščanskim vrhom in dolgim grebenom Golice.
Kar nekaj vrhov v bližini, sem letos že obiskala. Skoraj leto in pol pa ni bilo najine skupne ture, z Marjano. Okrevanje po zlomu noge je dolgo trajalo. Njena, prva malo daljša pot, v veselje obeh. Peljeva se skozi Plavški Rovt in nadaljujeva po cesti do ovinka, kjer se priključi peš pot, iz Planine pod Golico.
Približno 100 metrov pred koncem je čez cesto lesa, ki ni zaklenjena in se lahko odpre.
Cesta je od številnih neurij ponekod dobro zmahana, se pa da. Mrzlo je, ko parkirava. Marjana že vleče rokavice iz nahrbtnika. Sonček še dremucka in le breg strmega kolovoza naju počasi ogreva.
Luštna je meni ta pot, večkrat sva jo prehodili z Iro. Tudi v snegu je prijetna, s krpljami ali brez. Streha koče na Jeseniški planini se že kaže med zelenjem.
Kmalu sva tam, živina se že pase. Kratek klepet z oskrbnikoma koče. Fotka za spomin
in najina pot se usmeri levo, v strmino pobočja.
Strmi vzpon.
Struška, Stol so le temni obrisi v ozadju.
Pri trhlem ostanku viharnika je potka v levo, vodi malo pod Mokotovo Bajto.
Midve nadaljujeva do smerokazov, malo višje in potem po stezi skozi gozd.
Hruščanski vrh se že kaže med smrekami.
Vodi mimo obeležja NOB in čisto blizu sedla Rožca prideva na Hruščansko planino.
Začudeno gledava šotore na mejnem prehodu, štirje so.
Krasni so razgledi na Julijce, Hruščanski vrh in naprej.
Spustiva se malo navzdol, da ujamem še Mokotovo Bajto v objektiv.
Potem pa nazaj na sedlo. Nekaj jih je prilezlo iz šotorov, tudi otroci so poleg. Najin cilj, Klek je ves osončen. Svetloba se širi naokrog. Počasi se vzpenjava, uživava v cvetoči arniki, dišečih klinčkih.. Potka se prepleta z el. pastirjem in večkrat ga prečiva.
Daleč se vidi; Dovška Baba, Koprivnjak, Gubno, Kepa. Lepe so Karavanke in vrhovi so dostopni tudi starejšim.
Na vrhu Kleka sva, klinčki v šopkih cvetijo po travah in skalovju.
Opazujem šotorišče na sedlu in vrhove naokoli.
Pomalicava, mrzlo je, sonce zakrivajo krasni oblački.
Počasi se odpraviva po drugi strani,
še Mangart približam in Ponce.
Golica je vedno bližje.
Opazujeva kočo čisto spodaj, izgleda kot pastirska koča. Je to Možiše? Vidim potke, mogoče se mimo Markeljnove pride tja?
Stezica po grebenu se kmalu konča. Ruševje jo zakriva in veje so še vse poležane. Trave pa so zoprne za sestop, polno je lukenj. Toda nekje se je potrebno spustiti do potke. Ubereva jo čez pobočje, murke cvetijo.
Zgoraj vidim smerokaze.
Planinska pot, označena z markacijami, ki vodi z J.sedla. Veliko je stezic. Še najlepši prehod je po markirani poti,
ki se proti koncu izteče skozi gozdiček.
Spodaj se že dolgo kaže koča, na Jeseniški planini.
Potem pa še previden sestop po travah. Zvonček se oglaša. Lažje je kot pobočje zgoraj, ni globokih lukenj, jih živina s pašo izravna. Pri koči me nekdo kliče, bivša sodelavka. Na obisku je z Neli, kosmato bučko, ki se skriva pod mizo.
Nadaljujeva z Marjano po strmem kolovozu. Opazujeva Julijce, ki jih polagoma zakrivajo opoldanske meglice. Še malo in najino potepanje se zaključi. Ko doma nalagam fotografije na računalnik, začudeno gledam zimske posnetke, Kleka in okolice. Decembra mi ni delal fotoaparat in posnetki so bili nekje, vse do današnjega dne. Ni mi jasno, takrat sem morala zamenjati kartico, ker mi tudi v Foto ateljeju ni mogel rešiti posnetkov.. In danes mi je zopet nagajal fotoaparat in posnetki so se pridružili poletnim, zanimivo.
Po GPS sva prehodili 6.50 km, hodili s postankom 4.30 ure in naredili okoli 580 m višincev.
Lepo je bilo in končalo se je srečno, z iskricami v očeh.
Življenje je eno veliko platno,
na katerega je smiselno
nanesti čim več barv.
Le tako bo pisano in iskrivo.
/Danny Kaye/
Ni komentarjev:
Objavite komentar