Mala Boncla, razglednik nad Javorniškim Rovtom.
Če imaš nekoga rad,
ga rad imaš za zmeraj,
neglede na danes,
jutri ali včeraj...
Najina je ta pot, Ira moja. Vedno sva jo skupaj prehodili in tudi danes si v mislih z menoj.
Začnem Pri Žagi
in pri smerokazih nadaljujem po spodnji poti.
Prečim potok Javornik, čez drugi mostiček.
Prvi je za Gajškovo pot in Valvasor. Sneg je na kolovozu.
Pri drugem smerokazu za Trilobit je nasproti potka, za Malo Bonclo.
Nobene sledi ni po zadnjem snegu.
Potka poteka bolj v levo. Na desni kmalu opazim pečine grebena Male Boncle.
Pot je malo težje sledljiva, pokriva jo sneg. Na sedlo je treba priti. Po tisti ob skalovju bom sestopila, jo gledam ob vzponu. Poraslo gozdno sedlo z nametanimi skalami.
Na desni je grebenček.
Kar vidim te bučka, kako se vzpenjaš.
Resje cveti ob skalah in sonce se dviga nad Srednico. Malo skalovja, nekaj zajl in sem na koncu Male Boncle.
Lepi so razgledi danes in lepi so spomini nate. Pogrešam te.
Julijci: od Viševnika, Triglava, Rjavine, Vrbančkov, Cmira, Stenarja, Razorja, Škrlatice,
Kukove špice...
Golica kaže svoja gola rebra, sneg hitro pobira.
Lepo se vidijo hiše in cesta, ki se vijuga skozi gozd.
Najvišjega približam.
Gledam Golico, Krvavko, kočo, Malo Golico. Čez dober mesec bodo cvetele bele princeske
in spet bo lepo na Mali Golici.
Ko se odpravljam nazaj, prispe par iz J. Rovta.
Z vrha lahko opazujeta svojo hišo.. Odpravim se po stezi pod skalovjem.
Bolj levo vodi ta pot. Ko se skalovje zaključi, je spodaj namesto snega polno listja.
Le kje bom prišla ven? Spušča se in ko prispem na gozdno cesto,
opazim moj avto na drugi strani potoka..
Nazaj moram. Prenizko sem prišla, Gajškova pot je to kasneje ugotovim. Taka raziskovanja so mi všeč. Malo po cesti nazaj in že vidim most in tablo za Gajškovo pot.
Nadaljujem proti Trilobitu in HE J.R.
Vse je isto kot je bilo, ko sva raziskovali z Iro.
Na tej strani je še sneg in račk je bolj malo.
Sprehodim se po lepi stezi skozi gozd do potoka Javornik, ki se zliva po ozkih koritih v jezero.
Malo nadaljujem ob vodi, pa je v gmajni še sneg in korak ni varen. Ne vidi se kam stopim, je skala ali luknja in se obrnem.
Mimo Trilobita nazaj k avtu.
Po GPS sem prehodila 4.00 km, hodila 3.00 ure in naredila okoli 310 m višincev.
Zvonček se oglaša, ko premetava avto po cesti.
Lepa je ta najina pot.
Če imaš nekoga rad,
ga imaš
- za to ni čas merilo -
vedno in povsod
preprosto
- rad!
/J. Medvešek iz pesmi - Imeti rad/
Ni komentarjev:
Objavite komentar