Korita Mostnice, Planinski dom na Vojah,
slap Mostnice,
je le del te prelepe triglavske doline.
Že dolgo odlašam pot na Voje. Nisem še bila v tej lepi dolini. Zadnjič, ko sem obiskala Vogar, me je vabil smerokaz za to pot. Peljem proti Bohinju, na Bledu me pričaka čudovita kulisa. Sonce nad hribčkom in prekrasni odsevi na gladini vode, dva sončka naenkrat.
Zelo lepo!
Ne morem naprej od te lepote in nadaljevati mojo pot. Tudi pri Janezu Krstniku se ustavim in pogledam na drugo stran jezera.
Parkiram na parkirišču, je še prazen. Hotel na Rjavi Skali stražari nad dolino in vrhovi na obeh straneh so čudoviti.
Grem po malo daljši poti. Tam od smerokaza pred odcepom za Vogar, začnem moje potepanje.
Pogledujem nazaj, lepi so razgledi na Bohinjske gore.
Imena vrhov, je prijateljica Majda pomagala, je tam kot doma.
Nad Studorjem se igra sonček in ustvarja pasjo figuro.
Spuščam se po cesti in na ovinku zavijem levo.
Sneg je pomrznjen in vročine nobene. Prečim most in se podam ob skalni soteski razpenjene Mostnice.
Razbrazdana izklesana korita, izdolbene skalne figure, spodaj pa peneča belina. Mostnica teče po ledeniški dolini Voje. Globoka in ozka soteska se je izklesala med skalami,
imenovana Korita Mostnice.
Ne upam hoditi preveč po robu soteske. Še zvonček zacinglja. Obrežje je poledenelo in sneg drsi.
Vode se umirijo, hodim po potki in gledam na obrežje. Ko se zopet pojavijo tolmunčki, ki se preko slapičev spuščajo in ustvarjajo nove, še lepše, se hitro približam strugi. Nekaj časa umirjena Mostnica se malo razširi.. Potem pa so korita še bolj mogočna, globoko v soteski razbrazdanih skal. Slikovite brzice, smaragdno modre barve, se prelivajo čez izdolbene skale in delajo čudovite tolmunčke..
Še sonce se ogleduje v njih.
Slonček je z rilcem v vodi, na obeh straneh pa tolmunčka. Kiparstvo narave je čudovito.
Do sem sem enkrat davno nazaj že prišla, s pohodniki.
Previdno se spustim na mostička ob poti, drsita. Lepo so razvidne ozke, globoke soteske.
Čudovite kamnite skulpture in izdolbene kotlice ustvarja divja voda Mostnica.
Zebe rožice in mene tudi.
Pri oznakah za Voje, onkraj tretjega mostička se usmerim po potki navzgor.
Sneg je prekril sledi in hodim po občutku.
Stezica se priključi širšem kolovozu, ki vodi do ceste.
Nadaljujem desno, ustavim se pri spomeniku NOB.
Gašperin se je pisal, mogoče je kakšna moževa žlahta, še podoben se mi zdi.
Le za ovinek stopim in zagledam Planinski dom na Vojah.
Sredi lepe doline stoji, na čudovitem kraju. Ogledujem se malo okoli, spodaj me pozdravi kosmata bučka. Hitro se umiri.
Ubiram korake po cesti. Z avtomobili.je promet naprej dovoljen le za lastnike zemljišč.
Osamljene hiške so ob poti.
Opazujem zaledenele luže, vsaka ima drugačen vzorec.
Na sončku hitro nekaj prigriznem, potem nadaljujem do zadnjih hišk. Veliko smerokazov je ob poti, tudi za najvišjega. Mene pa zanima slap Mostnice.
V obe smeri kažejo smerokazi, krožna pot. Pa začnem po zgornji.
Dolgo že hodim, ko se s ceste spusti za slap stezica. Je malo divji ta del poti. Po robu kanjona vodi. Slap že slišim, kmalu ga tudi gledam skozi veje.. Še malo in sem tam.
Dobrih 20 metrov visoki slap Mostnice se skriva v zatrepu Voj.
Voda se spušča v tolmun in se peneče prebija skozi korito v manjšega, 5 metrskega.
Konjski rep mu pravijo.
Krasen je, zavarovan z ograjo.
Vračam se po drugi strani. Najprej mimo hišk, ograjenih s plotom. Potem se cesta razširi in sem sredi čudovite doline.
Okrepčevalnica Mostnica je ob poti in hiške so posejane po zasneženi dolini.
Pot mimo okrepčevalnice je lepša, tudi krajša je. Pri smerokazih se zopet združita.
Moji lepi zaledeneli okraski na cesti so postali luže. Mimo doma grem
in po cesti nazaj do odcepa za korita.
Pri mostu nadaljujem po drugi strani.
Včasih malo pogledam v sotesko, pa se iz te strani slabše vidi.
Klopca za vroče..
Nekaj lepih motivov še ujamem v objektiv.
Nad Studorjem in Rudnico se podijo oblački.
Zopet sem na cesti za Staro Fužino. Gore so že dobile tisto bledo svetlobo.
Čez pobočje se spustim do parkirišča. No, nisem še zaključila. Še po krajši potki grem proti Koritom Mostnice. Pa le do ovinka, da vidim odcep, kjer sem zavila levo. Le nekaj metrov naprej se skozi drevje vidi Hudičev most, nisem se spomnila nanj. Je kar je, obiščem ga drugič.
Obrnem se nazaj, zajec beži skozi gozd. Slišim pasji lajež.
Po GPS sem prehodila 13.00 km, hodila 4.40 ure in naredila okoli 400 m višincev.
Rjava Skala je še vedno glavna.
Lep dan imam in krasen potep je za mano.
"Ko v hladni zemlji bom počival
in mah zelen poraste nad menoj,
ter mir in pokoj bom užival,
ko imel bo jasne dneve narod moj.."
/ Spomenik Gašperin Avgust-u,
ubit v NOB, star 34 let../
Ni komentarjev:
Objavite komentar