Pvanina z okolš'no... Lepa je ta planina, vedno jo občudujem.
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.
Okoliščine so hotele, da se znajdem tam.
Peljem zjutraj proti Završnici, sunki vetra se čutijo v avtu. Veje se klanjajo, podrta breza je pri parkirnem prostoru. Obvozim jo čez parkirišče. Ni mi všeč, ko vozim slalom po cesti mimo odlomljenih vej. Celo ustavim in očistim cesto. " Ne trapaj Majda, obrni," govorim naglas. Pa kar peljem naprej. "Pa če pade drevo in ne boš mogla nazaj? Pa še cesta je od HE Žingarica naprej uradno zaprta." Vse vem, pa še kar peljem dalje. Smreka čez cesto. No sedaj pa lahko obrnem.
Adijo Srednji vrh, danes me gora noče, dovolj preprek je bilo. Parkiram na parkirišču.
Triglav in Rjavina sta vsa bela v daljavi.
Gledam greben Brezniških Peči, gledam proti Stolu.
Na Zabreško planino grem. Veter se vrtinči in zaletava okoli mene, ko se vzpenjam čez travnik.
Potka je suha, pomrznjena. Sonce riše sence skozi gole veje.
Kmalu sem pri klopci, opazujem oblake.
Pri Valvasorju je vse tiho, usmerim se proti gozdu.
Odprejo se razgledi: na doline, Julijce, greben Karavank.
Triglav, Rjavina, Vrbanove, Cmir, Stenar, Križ, Razor, Dolkova špica,
po Deželi.
Piha, močno. Na Žirovniški planini me kar prestavlja.
Večkrat sva bili tu, bučka moja.
Še slikati ne morem. Spustim se na spodnjo cesto, za Zabreško planino.
Oznake za kolesarsko, teh še nisem videla.
Pri prvi hiški smo običajno malicali.
Ko smo se potepali z Marjano in pasjim prijateljem-Žakom, lepo nam je bilo.
Že dolgo me ni bilo tukaj skoraj tri leta, čas hitro beži.
Koča se že vidi in gore so čudovite.
Krasen dan je. Sonce se blešči nad rahlo zasneženo pokrajino.
Gledam info table, gledam gore...
Hodim okoli in fotografiram.
Izrezljano pohištvo krasi dvorišče pastirske koče.
Pomaknem se na rob do pokritega razgledišča.
Lahko sediš tu in se v mislih sprehajaš po dolini, vrhovih.
Vse je na ogled: od Pokljuških gora do Vrtaškega Slemena,
Babjega zoba, Galetovca, hribčkov okoli Blejskega jezera.
Hodim po planini, še veter me ne moti. Ptički žvrgolijo in se spreletavajo po vrhovih smrek in zvonček prijetno cinglja. Golica se pokaže in Krn v ozadju.
Nadaljujem po cesti do smerokazov, za Roblekov dom in Dom pri izviru Završnice.
Enkrat poleti bom šla po tej poti. Gledam, iščem stezico po pobočju. Pred leti sva se spustili po njej z Iro in jo po bližnjicah mahnili v Završnico. Pa je rahel sneg vse prekril in ne vem katera sled je prava. Obrnem se nazaj. Še križ na Potoškem Stolu vidim, lepo.
Stenar, Križ, Razor, Dolkova špica, Rogljica, Škrlatica, V. Rokav, V. Oltar, Dovški Križ, Velika Ponca, Škrnatarica, Kukova špica, Vrtaško Sleme...
Oblački se podijo po nebu
in prve rožice v letu 2019, spomladanska resa.
Ni mi žal, da sem prišla sem.
Po GPS sem prehodila skoraj 10.00 km, hodila 4.10 ure in naredila okoli 600 m višincev.
Mrzel, prekrasen dan!
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
/Pablo Neruda - Živi za danes!/
Pozdravljeni, gospa Majda! Z zeno sva uzivala ob ogledu vasih posnetkov ter komentarjev v tem izletu, ki ga sicer nacrtujeva tudi sama. Ce prav razumeva ste se napotili na to planino pes od parkirisca pri jezu? Imava prav? Pred leti sva obiskala Valvasorjev dom. Od tam pa menda ni vec dalec do Zabreske. Torej ali je nujno, da gremo prav do Valvasorja in potem krenemo proti Zabreski? Vas zemljevid kaze tako. Je koca na planini odprta? Hvala za odgovor, ce nama ga boste namenili. In tudi sicer rada pogledava vase gorske podvige in uzivava ob izjemnih posnetkih in poeticnih komentarjih. Lep pozdrav, Igor in Bibijana
OdgovoriIzbriši