Tromeja - Slovenija, Italija, Avstrija.
Uživaj današnji dan, včerajšnjega ni več, jutrišnjega mogoče sploh ne bo./ avtor neznan/
Ne vem še kam me bo zanesla pot, levo ali desno. Peljem proti Ratečam in opazujem nebo.
Na Tromejo grem, že več kot leto me ni bilo tam gori.
Snega ni veliko, ko se polagoma vzpenjam po kolovozni poti do ceste.
Na Senožetih se pokažejo prvi razgledi.
Ni prave svetlobe, pa sije sonce, upam da bo višje lepše.
Po krajši jo uberem skozi gozd. Tudi po cesti bi se dalo, nisem pri volji.
Spomini se prepletajo na najino zadnjo pot na Tromejo, Ira moja. Komaj sem ti sproti delala stezico, ob obilici snega.
Na okljukah malo pogledam proti Tamarju, cesta se vije pod Poncami in Julijcev je dosti na ogled: Triglav, Razor, Prisank, Vršič, Šitna glava, Mojstrovke, Travnik, Šite Ciprnik, Visoka peč.
Še malo in sem pri klopci.
Mangart se že vidi.
Težko si šla pa nisem obrnila, žal ne morem spremeniti.
Čakam, da zagledam Jalovec, najlepši del se vidi, špica.
Streho koče že gledam, še malo in sem pri njej.
Lepo je, snega ni veliko pa je vseeno čisto zimsko. Malo fotografiram naokoli,
preden se povzpnem do vrha.
Gledam proti ograji, tam zadaj si sedela. Utrujena, še palčk niso hotela.
Povzpnem se do vrha mimo spomenika prijateljstva.
Krasni so razgledi: Dobrač, Ziljska dolina, Rož, beli vrhovi v daljavi. Pa Julijci: Prisank, Razor, še Triglav se malo vidi. In Mojstrovke, Šite, Jalovec, Mangart, Poldnik, Viš, Montaž, sv. Višarje.
Le drevje malo ovira razglede.
Na avstrijski strani opazujem kočo, nič se ne dogaja. Zadaj pa Maloško in Trupejevo poldne.
Spustim se nazaj do koče, vpišem se v knjigo in ob malici opazujem naše gore. Lepe so.
Pohodniki, več se jih vzpenja. Prvega na videz poznam, pozdravim. Potem pa zagledam znane obraze, enega za drugim. Prijatelji so, moja bivša, tudi sedanja pohodna skupina.
Vesela sem jih, že dolgo se nismo srečali. Pridni so, vsak teden drugje nabirajo kondicijo.
Še dve skupinski, ko se zberejo vsi.
Veliko je novih obrazov v skupini. Leta naredijo svoje.
"Adijo družba," se poslovim od njih.
V družbi so, lepo jim je in čas jih ne preganja. Prijetno je srečati stare znance v hribih. Spuščam se po stezici, opazujem redke smrečice z belim okrasjem..
Zopet sem pri tebi, bučka moja.. Ni bilo več stezice, ko sva se vračali. Polna lukenj od ljudi, ki so se vzpenjali. Nisi mogla dalje, sneg je bil previsok za tvoje tačke. Ni šlo drugače, cunje ven pa tebe v ruzok. Ovekovečili sva se pri cesti in ostal je lep spomin.
Na cesti sem, sonce riše sence po dolini in zvonček prijetno cinglja.
Še nekaj jih srečam, ki se vzpenjajo, kam ne vem.. Uberem jo čez travnik, sneg frči pod koraki in hitro sem pri hišah.
Po GPS sem prehodila dobrih 8 km, hodila z daljšim postankom pri koči 3.50 ure in naredila
okoli 640 m višincev.
Lepo je bilo!
Z bučko mojo po potki hitim,
z bučko mojo samoto delim,
z bučko mojo je bilo vedno lepo,
bučki moji je sonce za vedno zašlo ... zate Ira...
Ni komentarjev:
Objavite komentar