Hruščanski vrh na Martinovo nedeljo

Izidor ovčice pasel, lepo žvižgal, lepo pel..

 Danes imam prav posebno nalogo in vreme me ne moti.  Seveda je lepše, če sije sonce. Preizkusit grem  AGPS tracker, ki mi ga je naložil Emil na telefon. Hruščanski vrh bo ravno pravi.
 Stezic je veliko in tudi v megli znam priti  do koče.

Cingel cing cingel cingel cong,

Megleno je na Rogarjevem rovtu. Fotografiram, sama megla. Pa si zamislim pomlad in lepo jutro.

 Z Iro sediva pred vikendico in opazujeva narcise. Opojne vonjave se širijo naokoli.

Nadaljujem po kolovozu in za ograjo  pred planino zavijem levo. Nadaljujem po mokri stezi. 

Cingel cing cingel cingel cong,

Počasi se vzpenjam  in se spominjam  s soncem obsijanih zvončkov,

 teloha in drugih rožic,  bilo jih je vse polno.

 Prehoda čez ograjo. Tu bi se prvič pokazali Julijci.

 Dovška Rožca, Mojstrana pod Grančiščem.

 Čevlji so že premočeni,  pa sem čez nogavice dala še polivinilasti vrečki. 

Le težki zimski čevlji bi vzdržali to mokroto.

Vzpenjam se, vrh se nič ne vidi, pazim na žice  el. pastirja. Stare so in skoraj pri tleh, hitro se lahko zapleteš vanje. Megle se podijo čez greben in piha zelo mrzlo. Po snegu diši. Oblečem si še pulover in jakno. Čez kapo pa kapuco.  Fotografiram  dežne kapljice, 

ki se pozibavajo  na smrekovi veji in ranjak pod njim.

Cingel cing cingel cingel cong,

Hruščanski vrh  in sv Izidor, zavetnik kmetov.

 V mislih se sprehajam čez Julijce, po grebenu do Dovške Babe, klopci in rožic okoli nje.

 Piha zelo mrzlo, zanohta se mi v rokavicah. Nič ne bo z nadaljevanjem po grebenu proti Dovški Babi ali Kleku. Vrh je ves meglen in mrzel veter brije okoli glave.

Hitro se spustim nazaj. Kmalu se veter ne čuti  tako močno. Previdno sestopam proti sedelcu.  Pred lovsko prežo, pogledam  na tracker. Dela, zavila sem levo in se oddaljujem od smeri vzpona. Sledim stezici, kar jo vidim in se bližam vodi.  Sledi  se združita. Roke so se že ogrele in malo pogledam fotoaparat,  nekaj mi nagaja.  Spet dela, spuščam se proti koči na Hruščanski planini.

Smreke so kot zaspani stražarji nad jezercem, saj je lepo čarobno. 

 Pri koči zopet malo pogledam moj tracker.

 V redu bo,  kaže mi  kje se gibljem, majhna modra pikica sem. Vem, če grem  v levo ali desno, gledano v smeri hoje, smer izhodišče.  Lahko sproti preverjam pot, to je glavno. Tudi za gobe nabirat bo prav prišel. Na prejšnjem sem videla sled šele doma, na računalniku.
 Kaže mi višino, prehojene km in čas hoje.

Cingel cing cingel cingel cong.

Pri koči sem, malo postojim. Ni žive duše, še divjad se je nekam potuhnila. Le zvonček  včasih malo zacinglja.. Spustim se še pod cesto.

Stari  tovornjak še vedno čaka.

 O kakšna smreka, polna storžev. Hitro sem pri njej.

Novi, še vsi smolnati in ogromno jih je.

Še sestop proti Rogarjevem rovtu.

 Macesni in drugo drevje so že pripravljeni za zimo.

Narava v megli kar kliče k počitku. Že mora tako biti. Pogledam zopet tracker, 

sledi sta že nekaj časa združeni.

 Doma dajem slike na računalnik, pa jih polovico ni.  Tisto z vrha pa le imam, sneta je s telefona.
 Po GPS sem prehodila 6,5 km, hodila 3.30 ure in naredila okoli 600 m višincev. 

 Danes dvakrat preverjeno.

Potepanje za obujanje spominov, tudi to je lepo.

Ko ovčice je zapustil,

stopil je v vojaški stan,

cingel cing cingel cingel cong

/Ljudska pesem/