S krpljami nad Soriško planino...
Vesela bom, če mi uspe priti na greben. Potem pa do kamor bo šlo, sklenem že pri avtu.
Nebo nad Bledom žari v čudovitih barvah ko peljem proti Dobravi.
Bližam se Bohinju pa nobenih meglic. Cesta proti Soriški planini je kopna, obdana s snežno ograjo. Smreke ob poti pa so na debelo okrašene s snegom. Lepo za pogledat. Soriška planina, le nekaj avtov je parkiranih.
Nad hribčki pa modrina neba. Le drevje je skoraj brez belega okrasja. Pripravim se za potepanje z novimi krpljami. Take gibljive imam, ki ob sestopu ne ovirajo spusta in se peta spusti v sneg.
Hvala za darilne bone dragi moji, enkrat že prav pridejo. Namenim se po cesti proti odcepu za Kor in Možica. Stopam po steptanem snegu. Mimo Litostrojske koče grem, vlečnica dela. Vzdrževalec se vozi z njo in preverja naprave. Pod njo pa dirka gor in dol majhen kuža in veselo laja.
Dva prismučata po strmini pa so kmalu smuči v zraku, se zgodi.
Ne upam nadaljevati pod vlečnico. Precej nizko so včasih vlečna sidra in opletajo na vse strani. Grem kar po snegu, hitro sem pri smerokazu za Kor in Možic. Na celo grem nič ni gazi, samo občasne smučine se vidijo. "Majda, to pa ne bo špancir kot v Krnico ali Tamar", mi je hitro jasno.
" Palice na najdaljšo višino, se lažje hodi" mi kliče vzdrževalec. Naštimam palice in se počasi vzpenjam v okljukah čez strmo pobočje. Sledim smučini, potem se pojavijo v snegu koraki nekoga, ki je sestopal.
Globoke so luknje v snegu. Tudi meni se predira s krpljami. Nad Dravhom in Lajnarjem pa sije sonček, le moj greben je še vedno daleč.
Snega je dosti in korak ni preveč siguren. Krplje se ugrezajo pod težo, ko potegnem drugo navzgor. Palice so skoraj polovico v snegu. Razmišljam naj se obrnem, pa saj še lahko hodim. "Mar bi se peljala do Lajnarja in nadaljevala po grebenu čez hribčke," se jezim nase. Končno se greben le malo približa, no ja, jaz sem bližje njemu. Postanki so vse pogostejši, razgledi pa enkratni. "Juhu greben", ne vem naj zavriskam od veselja ali se pošteno nadiham, da pridem k sebi.
Se pozna, da se že nekaj časa nisem vzpenjala na kakšen hrib. Me je namučil ta vzpon kot že dolgo ne. Pa še sneg naredi svoje. Dobri dve uri sem potrebovala do grebena. Ta hitra malica potem pa se oziram naokoli.
Dolg je venec gora povsod naokoli. Hribčki in dolinice in sence, ki jih riše sonček po kucljih. Vrhovi povsod, levo desno kamor pogledam. Pred mano pa Možic in za njim Očak.
Še Kredarica se vidi in Planika spodaj ko približam. Ni blizu ta Možic, dobre pol ure je sigurno še do njega, mene pa vedno preganja čas. Greben je ves porisan in lepo se krplja po njem. Gledam naokoli čudovito je, tako lepo že dolgo ni bilo. Enajst je že ura ne bo se mi izšlo. Grem malo po grebenu nazaj pa je tudi Lajnar daleč.
Zopet se obrnem in spustim v globel. Lepe so Bohinjske gore.
Tam so sledi za bližnjico do Soriške planine. Pa je Možic še bolj blizu, le strmo pobočje je pred mano in sledi naravnost navzgor.
Narišem sonček, ki me vso pot spremlja.
Že ubiram korake se ve kam, počivam, gledam naokoli in železna kupola na vrhu se že vidi.
Še malo pa sem na Možicu.
Nebesa, najprej pogledam, če se vidi Blejsko jezero. Ja vidi se in to dobro, za njim pa Karavanke od Košute do Kepe.
Bohinjsko jezero pa zakriva meglica, ki se vije med Studorjem in Rudnico.
Nisem dolgo na vrhu, naredim nekaj fotografij lepo je.
Še koča na Črni prsti se vidi.
Spustim se v globel in kratek vzpon.
Razgledi so božanski.
Pred mano so sledi krpljev, nekdo se je vzpenjal.
Navzdol pa gre dobro kar smeji se mi. Ubiram neokrnjeno belino, to pa je spust.
Krplje so super in zadovoljna sem.
Še malo pa bom na smučišču.
Vesela sem ko sem pri koči, kaj dosti več ne bi šlo tudi navzdol ne. Vzpon je pobral preveč energije in še s kolenom se nekaj dogaja.
Lajnar in Dravh sta še vedno vsa sijoča.
Teptalci so na delu in vzdrževalec se zopet pelje proti vrhu.
Cesta navzdol je vsa bela, sneg se otresa z dreves in počasi se peljem proti dolini.
Doma sem, Ira me že čaka pri vratih za kratek sprehod.
Po GPS sem prehodila 4.7 km, hodila 4.10 ure in naredila okoli 510 m višincev.
Krasno je krpljanje, le na celo v strmino ni najboljša izbira.
Bolj mi je všeč neumnost, ki me veseli
kakor izkušnja, ki me žalosti..
/ William Shakespeare/
Ni komentarjev:
Objavite komentar