In pravijo, da v gori Ajdni še vedno grad visok stoji..

...Da nihče vanj ne more, orjakov pa že dolgo ni...

Na Ajdno grem s krpljami, osamljeno skalno vzpetino pod južnim pobočjem Stola.

Jutro ni preveč obetavno ko parkiram v Završnici. Neverjetno veliko avtomobilov je na parkirišču in tudi ob cesti. Prečim zasnežen travnik poln sledi zimskega veselja.

Nadaljujem po potki skozi gozd. Dobro je uhojena kot bi šla cela vojska po njej. Pri klopci se skozi drevje prebijajo sončni žarki.

Sonce, rada imam sonce, zimska pokrajina zažari in sence dreves rišejo čudovite figure. Pri odcepu za Valvasor in Potoško planino se malo razgledam.

Sledi korakov so vidne proti Potoški.

Nadenem si krplje in veselo po snegu. Pa ni tako prijetna hoja, nekam zbit je sneg. Pri odcepu za Smolnik se koraki izgubijo.

Le drobne sledi gozdnih prebivalcev so pred mano.

Toda sneg je bolj prhek in prijetno je krpljanje naprej.

Pri odcepu za Ajdno se pot spusti navzdol, snega je vse manj.

Zadaj za pečino pa je napihan sneg. Stopnice so dobro zasnežene, pri zajlah je manj beline.

Lahko bi šla brez krpelj, le na spodnje razgledišče ne bi šlo.

Zrem v daljavo proti Zgornjesavski dolini in občudujem gore naokoli.

Kar naenkrat se začne valiti izpod Mežakle rjava, megli podobna stvar.

Kot se je včasih valil rdeči prah skozi Jesenice, čudno.

Nadaljujem proti hiškam.

Vse je tiho, nihče ne moti prednikov v naselbini.

Ajdi, bele žene, rojenice, sojenice so skrite v snežni belini pod črnimi bori in bedijo nad dolino. Snamem krplje in se povzpnem proti vrhu.

Sneg je ves razpihan in črni bori se v sunkih vetra klanjajo. Na hitro se vpišem v knjigo in naredim nekaj fotografij. Zelena Sava se vijuga skozi dolino in Očak v daljavi je kot vedno lep.

Tudi na Stolu in grebenu Belščice se vrtinči sneg.

Lepi so razgledi, vse do Kepe se sprehodim v mislih. Ledeno mrzel veter pa me šiba v obraz in nekam sivo postaja vse skupaj. Dolino so preplavile meglice.

Nataknem si male dereze, pa bi šlo tudi brez njih. V cerkvici naredim kratek postanek. Vedno me prevzame ta prostor, lahko si zamislim življenje pod stenami gore.

Sestopim.

Na cesti si zopet nataknem krplje.

Po mojih sledeh je že nekdo šel. Tudi nadaljevanje proti Potoški in po zgornji poti do Valvasorja bi bilo luštno. Še nekaj jih srečam, ki so namenjeni v to smer.

Pri odcepu za Smolnik se spustim navzdol.

Povzpnem se do vrha.

"Mogoče bo po strmi strani dovolj snega, da nadaljujem s sestopom," si mislim. Piha, lovim kapo, pogled na Stol in Zavrh ni nič kaj prijazen. Naredim nekaj korakov navzdol pa se vrnem na vrh. Vse je shojeno, krplje zopet zamenjajo dereze.