Vošca in ostanki ruševin nekdanje karavle
Z Iro greva na sprehod, najprej z avtom po gozdni cesti.
Lepše in večji užitek je, če se lahko vzpenjaš korak za korakom. Se ustavljaš, občuduješ gore in pokrajino, uživaš v šumečem listju mehke preproge gozda. Ira, moja kosmata bučka zadnje čase vedno sedi ob nahrbtniku in čaka, čaka, da gre z mano. Pa greva, na Vošco greva, čez tista travnata pobočja, kjer bo uživala tudi ona. Poiščem tisto gozdno cesto, ki jo nekateri večkrat uporabijo za hiter dostop do Vošce, Blekove ali Trupeja. Pot je res občutno krajša, toda... Mogoče pride komu prav, ki mu korak ne dovoljuje daljših potepanj... Odpeljeva se od doma ko se zdani. Nad Bledom žari nebo, gledam ga v ogledalu in mi je kar malo žal, da nisem šla v to smer. Tudi nad dolino ni videti slabo. Pa, če hočem poiskati tisto cesto in na planini me tudi oblaki ne bodo motili. Glavno je, da bo Ira zopet imela svoj sprehod, kar smili se mi ko tako žalostno gleda, če odhajam brez nje. Peljeva se proti Korenskemu sedlu. Ustavim avto, tako lepo žarijo gore in naredim nekaj fotk.
Nekje na sredini, ali malo več je ostro desno odcep za Železnico. Opa, tudi modre tablice so,
pot je označena.
Na vseh " križiščih" so modri smerokazi, kolesarska pot.
Toda gozdna cesta je pač gozdna cesta, nekaj časa kot bi vozil po asfaltu.
Pa te hitro brcne kakšna grbina ali globok jarek, kjer avto malo podrgne po tleh. Pod cesto so globoke strmine in večkrat ustavim, da se naužijem lepot, ki se ponujajo.
Tudi fotografiranje skozi odprta okna je kar pogosto. Ob cesti je nova ograja in sva na Jureževi planini.
Na števcu kaže 8 km gozdne ceste v eno smer. Parkiram malo nad kočami in jo mahneva navzgor proti Vošci. Macesni še zlatijo, Julijci so lepo vidni in Ira je vsa vesela.
Greva skozi kratek gozd, zemlja je pomrznjena in presneto je mraz. Še skozi rokavice me zebe.
Stezice čez trave so lepo vidne in ob robu gozda je sneg. To pa je nekaj za Iro, valja se in liže snežni sladoled.
Vsa živahna je danes in hitrih tačk, ko ovohava teren ob poti. Nekaj časa pred mano, pa za mano pazi, da me ne zgreši. Počasi se vzpenjava proti ruševinam. Krasne so gore le sončka ni.
Nisva sami, nekdo je že na vrhu. Vošca,1737 metrov visok vrh na mejnem grebenu Karavank, Slovenija- Avstrija.
Povzpneva se na vrhnji travnik, Jalovec in Mangart sta od tam najlepša.
Potem se v mislih sprehodim od Vrtaškega vrha do Montaža in še naprej.
Še Dobrač je pozlaten in v dolini ni meglic.
Vpišem se v knjigo in pri ruševinah narediva počitek.
Uživava vsaka po svoje.
Še na sosednji grič se povzpneva, da sva bližje Trupeju in Lepim vrhom.
Krasne so valovite strmali, trave zlatih barv in sencami, ki delajo pokrajino še bolj čudovito.
Po tleh je vse razrito, je bil ples čarovnic ali pujskov, kdo ve..
Spustiva se navzdol po travah in stezicah.
Hitro sva pri avtu. Imava še čas in peljem naprej po cesti do odcepa za Blekovo planino. Macesni žarijo na drugi strani.
Približno 2 km je do odcepa. Potem si hitro na vrhu.
Nadaljujem po cesti mimo korit do Železnice, 1 km.
Gozdna cesta od začetka do Železnice je dolga približno 11 km v eno smer.
Izleti s ceste do vrhov so kratki, mogoče pride komu prav. Za ta najin podvig sva z vožnjo vred potrebovali 4.30 ure..
Po GPS sva od Jureževe planine do Vošce prehodile 3 km, hodili s postanki vred 1,40 ure in naredili 249 m višincev.
.
Kratko pa luštno.
"V nas je premalo svetlih lučk,
ki bi nam lepšale življenje..."
/ Avtor neznan/
Ni komentarjev:
Objavite komentar