V družbi sončka, meglic in vetra - GBP

 Jesensko prečenje GBP, Kamniško Savinjskih Alp...

 Krasno jutro!

   Sonce že boža gore ko stopava z Marjeto čez most.

 Le piha, piha, da je kapa kmalu nazaj v nahrbtniku, saj mi jo takoj odnese. Spustiva se desno po spodnji potki in greva proti začetku grebena. Marjeti  kažem rove  v skalah.  Veter vrtinči listje z dreves, ki šelesti pod nogami. Pri tunelčku sva.

  Povzpneva se na začetne skale: Lipje, Brin in se ozirava naokoli.

 Prekrasno je. Iz radovljiške smeri se sukljajo meglice, ki so vedno bližje.

V pisanih barvah jeseni je pogled na Karavanke lepo pregleden. 

 Opazujeva meglice, ki se vrtinčijo proti nebu in počasi zakrivajo Deželo. Sukljaje  nadaljujejo proti Jesenicam in kar naenkrat ni ničesar  videti.

 Le Stol, Belščica in greben proti Vajnežu je ves svetal.

 Sedlo Veža in odcep za cerkvico  sv. Lovrenca.

 Pisano listje na mahovju, vmes pa nametane skale, krasna pot.

 Mali vrh  se blešči, da se komaj opazi. 

Begunjščica in Stol se razkazujeta in vabita, le veter ne pojenja.  Saj naju ne moti,  imava  čudovite razglede.

 Krasen je pogled proti Jesenicam, prehojena pot po grebenu je vse daljša in uživanje tudi. V jeseni še nisem prečila tega grebena. Največkrat gremo spomladi, tudi poleti sva že šli z Iro. Vedno mi je v užitek, prava  mala gorska poslastica.  Jezero v Završnici se  pokaže na trenutke in za njim Sava Dolinka, ki se  se v čudoviti zeleni barvi vijuga skozi dolino.

 Večkrat se ustaviva in zamaknjeni zreva v daljavo na Julijce in Karavanke. Peči, obideva jih, vso pot glasno občudujeva pisano drevje, osamele skrivenčene borovce. 

Malo nad Gosjakom slišiva za nama sopihanje.

 Čakava, gledava in prikaže se kosmata bučka. 

12 let ima kuža, pravi gospodar in še vedno ubirata korake po grebenu. 

Ob potki zagledam prav posebne rožice, marele. Marjeta jih vsa presenečena gleda.

Veliko jih je, tudi  mladih še neodprtih. Poslikava jih in pustiva  presenečenje še za druge. Pečine in kmalu sedlo Vrh in vodno zajetje. 

 Tu je pravo križišče, poti vodijo v vse smeri: Rodine, Zavrh, Titova vas.

 Naju pa čaka vzpon, ples meglic naju še vedno spremlja. Pričarale so enkratno doživetje.

Prijeten utrinek na poti.

.

 Še nekdo se je veselil te poti ko se je vzpenjal proti Jekoli. 

 

 Blešči se Dom na Kredarici, sonce ga je obsijalo.

Približam, pa se na fotki ne vidi dosti spomin pa bo ostal.

 Klopca na Jekoli  prav pride za kratek počitek.

Lepe mušnice so ob poti, bakrenega sijaja

 Še Blejsko jezero se pokaže ko se bližava Smokuškemu vrhu- 

Vrh Peči 1122 metrov visoko.

 Lepo je gledati v dolino, hiške in gore in uživati na sončku. Klopci sta zasedeni pa se spustiva malo nižje. Sva pri velikem obračališču. Najina potka se spusti desno proti Sankaški. 

Mene pa vleče naprej, nekje se greben tudi konča. Marjeta  nima nič proti, pa greva še malo po kolovozni potki.  Vidim  sledi proti vrhu. Povzpneva se na greben, a naju pričaka le  pisano obarvano drevje. 

 Spustiva se nazaj in še malo nadaljujeva po potki in zopet na greben.  Ni videti konca grebena.

 Kolovoza je konec in obrneva se nazaj. Kasneje mi Emil pove, da se greben zaključi ko se na obračališču spustiš po cesti v dolino, proti Završnici.

 Pri Sankaški se ne ustavljava, nadaljujeva proti cerkvici sv. Petra. 

Spustiva se mimo Milkine domačije, kmalu  sva pri hišah.  Še na kofetek greva k Jurčku. V čakanju postrežbe uživava  v pogledu na  debel divji  kostanj in paziva, da  nama kaj ne prileti na glavo. To bi bila buška. 

 Odpeljeva se še do drugega avta v Završnico. Krasen dan s čudoviti razgledi. 

 Mavrične barve jeseni naredijo potepanje še lepše.

 Po  GPS sva prehodili slabih 11 km, hodili s postanki 5.50 ure in naredili okoli  600 m višincev. 

Lepo je bilo in občutek je krasen! 

"Naši dnevi so le nekoliko daljši kot list, ki spomladi ozeleni in jeseni porumeni in oveni. Pa vendar ne štejejo dnevi, ki smo jih živeli ampak globina. Pomembno je, kako smo živeli, ljubili in koliko src smo se dotaknili." 

 (Julia Doria)