Ne morem mimo....
S soncem obsijane in na novo zasnežene gore so čudovite.
Vozim mimo že prehojene poti po kolesarski. Sonce sije in nebo je kot oprano. Ni veliko prometa in hitro sva mimo Bele Peči. Posamezne hiše so ob cesti in vedno bližje je Trbiž. Ooo, kakšno je vreme nad Trbižem. Sama sivina vse do hiš, mogoče se pa zjasni. Pa sva tam, parkiram pod tržnico,
pri Šparu.
Za 2€ imava časa do 11.00 ure, piše na listku.
Ulice so še prazne ko greva skozi Trbiž.
Na prvi odcep desno
in hitro sva pri stari železniški postaji Trbiž.
Pred nama je cerkvica sv. Petra in Pavla.
Pa sva tam, kjer sva zadnjič zaključili najino potepanje. Malo bolje si moram ogledati to zanimivost.
Je prav posebna ta cerkev v Trbižu. Obdaja jo srednjeveško taborno obzidje, za obrambo pred Turki. Tudi dva, še dobro ohranjena obrambna stolpa jo krasita.
Zidovi cerkve in obrambnega zidu so polni spominov iz preteklosti.
Cerkvica je zaprta, ne morem pogledati v notranjost. Na drugi strani pa je velik trg - Trg enotnosti.
Obideva cerkev in se po stranskih stopnicah spustiva nazaj na kolesarsko.
Ne hodiva dolgo po njej, ubereva jo na glavno cesto pri novi avtobusni postaji. Se pa Jakobova pot nadaljuje po kolesarski in v Žabnici zavije proti smučišču. Je pa malo daljša od te skozi mesto.
Ob straneh je dovolj prostora za kolesarje in kmalu se pokažejo tudi oznake.
Vem, kje se pripelje z avtom do kabinske žičnice v Žabnici. Pazim na table, greva mimo dolge kasarne in na levo so oznake Lussari. Mogoče je kakšna bližnjica?
Greva pogledat ni daleč, smučišče je samo pravo ni.
Pa saj lahko vprašam, slišim nekoga, ki brusi ploščice v stavbi. Malo počakam, da si oddahne potem me zagleda. Sva se kar dobro razumela, čeprav je govoril po nemško, le Iro je čudno gledal. Ni vedel, da ne greva do vrha. Vrneva se nazaj na cesto in nadaljujeva proti Žabnici.
Pred Dawitom moram zaviti levo imam v mislih. Mi je povedal že gospod v Trbižu. Veliko smučišč je ob poti, še Šparova trgovina je na desni
in kmalu zagledam Dawit in malo naprej krožno križišče.
To, na levo moram in na drogu se blešči rumena školjka.
Greva še malo naprej in sva pri manjšem parkirišču. Ravno se nekdo odpravlja na pot, proti Višarjem.
Zaključili sva današnjo pot, še vrniti se morava do avta. Nadaljujeva čez mostiček, greva mimo spodnje postaje kabinske žičnice v Žabnici.
Opazujem hiše ob poti in na drugi strani ceste. Lepa je ta vasica.
Še oblaki so se razmaknili in pokazali malo modrine neba. Že berem na tabli Slovenija in za njo je krožno križišče.
Še oznaka za Trbiž, tudi Dawit je ob poti in nasad korenja za velikane.
Pri školjki sva, edini na današnji poti. Kolesarska je vso pot ob glavni cesti. Dovolj je široka, le kolesarja ni nobenega.
Tudi oznako za Albergo vidim v Trbižu.
Stojnice so še vedno ob cesti, spomnim se starih časov.
Do cerkve greva še enkrat, imava čas. Sonce naredi svoje in Trg enotnosti je še lepši.
Spet si ogledujem cerkev in stolpa, nato se spustiva po stopnicah.
Beli balončki so navezani na ograjo..
Veter jih draži in premetava na vse strani.
Lepo izgleda, nekaj čudovitega se bo dogajalo v cerkvi. Spodaj pripravljajo mize. Naj se imajo lepo, karkoli že bo in spustiva se proti tržnici.
Še malo, pa sva pri avtu. Po GPS sva prehodili dobrih devet km in pol v obe smeri.
Lepo je bilo tudi nama in odpeljeva se proti domu, sončku naproti!
Sreča je tisti občutek navdušenja,
ki te spreleti, ko se nekam odpraviš,
brez trohice obžalovanja ali pomisleka...
/ Avtor neznan/
Ni komentarjev:
Objavite komentar