V Zlatorogovi pravljični deželi...

OKOLI BOHINJSKEGA JEZERA - TNP
 

Pri cerkvi sv. Janeza Krstnika v Ribčevem Lazu se začne najina pot. 

 

Z mosta pogledam proti  Ukancu na drugi strani,  ni prav blizu na pogled.

 

 

  Gore in drevesa se občudujejo v gladini jezera in le račke motijo njihovo lepoto. Veselo drsijo po vodi, rišejo kroge in uživajo v jutranji kopeli.   Pot ob jezeru je lepa, zanimiva, samotna.

 

 

  Opazujem gore, Rjavo skalo na Voglu in hotel na njej.

 

Greva mimo modrih bazenčkov stare ribogojnice in že se vidi obala jezera v Ukancu.

 

 

 Kristalčki se bleščijo  ko se sončni žarki  poigravajo na gladini. 

 

 

 Škratek Polesnjak se potuhnjeno smehlja, ko si privoščiva malico. V gozdu se tudi zanj najde marsikaj užitnega.

 

 

 Smreka stara 153 let ječi od spominov, ko pripoveduje kaj vse je že doživela v teh letih.

 

 

Nadaljujeva mimo luštnih hišic pod  Pršivcem.

 

 

 Pa sva pri povodnem možu Jezerniku, ki ves čas nekaj nerga. Verjetno  še ni ušpičil nobene potegavščine ribičem v jezeru in je slabe volje.

 

 

 Prečiva most čez Savico in sva na drugi strani.

 

 Nekaj časa naju stezica vodi še ob jezerski obali, potem pa nadaljujeva po potki nad glavno cesto.

 

 

 Greva mimo zanimive cerkvice Svetega Duha, krite s skodlami.

 

 

Ogledam si najnovejši model  motorja, ustaviva  se pod Skalco in s pogledom pobožam

 Zlatoroga ob poti.

 

 

 Skozi drevje se že kaže cerkvica sv. Janeza in znameniti most, ki vodi do tja.

 

 

Bohinjsko jezero.,.. "vode je v njem za en škaf, če je ta dovolj velik,"

 pravijo v šali Bohinjci, berem na informacijski  tabli.

 

 Krog je sklenjen, potepanja ravno prav in zadovoljni se peljeva proti domu.