Grmečica grmi, prši ko pada čez previsni pomol
globoko v tolmun.
Začnemo pred mostom ob zaselku Log, na cesti proti Bohinju.
Široka gozdna pot nas vodi mimo ozelenelih rovtov in plazovitega področja pred leti.
Sava Bohinjka je močno narasla. Nebo je prekrito z meglicami, ki se spuščajo in ovijajo okoli gozda.
Opazujem dežne kapljice, ki kakor biseri polzijo po listih.
Ogledamo si čebelnjak, ki je že večkrat imel medvedji obisk, sedaj pa je dobro varovan.
Malo se ustavimo pri plavžu svete Heme. Nekaj se dogaja na tej srednjeveški livarni pri plavžarici, zaščiteno čaka na nadaljevanje del.
Nato se sprehodimo po zibajočem mostu, narejenega leta 2010, ki vodi preko Save
do vasi Nomenj.
Ko je grmenje vedno močnejše in se že vidi pršenje slapa, ki pada v tolmun,
zavijemo levo po stezici navzgor.
Pa čez kamnit mostiček, pod katerim si je voda izdolbla slikovita korita.
Še malo pa smo na robu tesni. Ne upam si predaleč, voda buči, hrumi in se peni. Belina,
ki se zliva navzdol po izdolbenih skalah.
Grmečica, lepo ime za danes zelo grmeč slap, ogromno vode se preliva po izdolbenih skalah v gozdu pod Jelovico. Pravi čas smo izbrali, čeprav vremenska napoved ni bila obetajoča. Spustimo se navzdol, Marjana pozna vse potke in se čez travnik podamo na ogled slapa, ki pršeče pada v tolmun.
Prekrasen slap, občudujem neizmerno moč vode, ki hrumi in se preliva. Ogledamo si slap še iz druge strani, vse prši naokoli, tudi fotkat se ne more.
Na tleh sestra opazi neke čudne gosenice, ki pa niso slične onim iz Primorske.
Zadovoljni se vračamo nazaj po potki.
Še sonce je pokukalo izza oblakov ko se vračamo na začetek potepanja.
Le odločiti se je treba in dan je takoj lepši.
Ni komentarjev:
Objavite komentar