S pogledom na Julijske Alpe in Karavanke...
Začnemo v Mojstrani le malo zatem ko se odcepi pot za Mlačco. Na desni je parkirni prostor na levi strani nov rdeč smerokaz. Malo čudno je postavljen in ne preveč viden, ugotavljava z Marjano.
Že kar nekaj časa me ni bilo na tem vrhu. Pot hitro pokaže, da ni tako lahka in tudi kratka ne.
Ko pogledaš nazaj je strmina še bolj opazna.
Na grebenčku s klopco si malo oddahnemo, skozi drevje fotografiram vasici spodaj in del Karavank.
Vrhovi so zopet na frišno pobeljeni z snegom, ta zima kar traja pa je maj že skoraj pri kraju. Strmina se nadaljuje vse do spomenika padlim partizanom na opuščeni planini Mežakla.
Sledi skoraj ravna potka. Cvetje ob poti je spomladansko, drobne rožice krasijo komaj prebujeno pomlad na Tilčevem rovtu. Tudi tu so nove table, zagrizemo se še v zadnjo strmino proti vrhu.
Kot običajno po grebenčku piha mrzel veter, skoraj bi prav prišle rokavice. Skozi smreke se pokažejo vrhovi Julijcev in zelena grebena, ki ločita vse tri alpske doline: Krmo, Kot in Vrata.
Sonček se že poigrava skozi drevje, postaja prijetno toplo ko se bližamo vrhu Jerebikovca (1593).
Komaj stopiš iz gozda te užalosti pogled, bivak je iz te strani popolnoma razsut, škoda, mogoče se kdo spomni in naredi novega.
Razgledi so lepi, gore krasne in s pogledom na Julijce si privoščimo malico.
Žalostno je gledati razpadli bivak, ki je na drugi strani videti čisto v redu, tudi vpisna knjiga je v omarici.
Pa smo zopet na potki, listje je nanešeno na okljuke, stezica je v sredinskem delu malo mokra, drugače pa je večinoma suha.
Na grebenčku zopet pogled na Kepo in vrhove okoli nje...
...in kratek klepet z mladima pohodnicama Nastjo in Tjašo, ki se vzpenjata po strmini. Nastja bo
delala v Vodnikovi koči, ki se odpre konec junija in vse vabi, da se oglasite, če vas pot zanese tam mimo.
Hitro smo na cesti, sonce sije skozi drevje in prijetno toplo je.
Jerebikovec je malo strm izlet, ampak za nabiranje kondicije prav pride.
Ni komentarjev:
Objavite komentar