Visoko nad Bovško kotlino...
Kal - Koritnica, komaj stopim iz avta že sledi presenečenje. Žakeljnov Lojz je parkiral svoj novi, rdeči konjiček na drugi strani ceste. Skoraj vso pot je vozil za nami.
Sonce se blešči izza grebena, češnje so že odcvetele in tudi rožnih grmičkov ni več.
Mesec kasneje smo kakor lansko leto in tudi ura je bolj pozna. Le stezica je ista, ki se postopoma dviga, listja po tleh za čuda ni veliko.
Rjasto obarvan gozd je kakor jeseni in se meša z zelenimi deli bukovja, ki jih zadnja pozeba ni dosegla. Strmina vedno bolj narašča razgledi pa so vedno lepši, trdnjava Kluže je že za nami, Rombon, Jerebica, Rabeljske špice, vrhovi obsijani s soncem so lepo vidni.
Že obledeli ostanki štrlečih debel še vedno opominjajo na gozdni požar iz leta 2003. Izza poraščenega gozda se pokaže špičasti vrh Svinjaka, še daleč je do njega.
Gozd se redči in pogled je vedno lepši, teren bolj odprt.
Zadnji del je najbolj strm, stezica poteka večinoma po robu in korak mora biti pazljiv. Še malo poplezavanja čez skalnat teren in skozi ruševje.
Naši so že na predvrhu.
Ustavljam se, občudujem dolino in zeleno Sočo, ki se vije med naselji. Krasni so pogledi nazaj po prehojenem grebenu kakor kupčki sladoleda, pisani gozd, ki mu skorajda ne vidiš konca.
Miniaturni Aljažev stolp, okrog njega zbrana moja družba in malo za njimi sem tudi jaz na "Svitnjaku," 1653 metrov visoki gori.
Ogledujem se naokoli, razgled je čudovit: Rombon, Kaninsko pogorje, Montaž, Viš, Krnsko Pogorje, greben Krnčice, Polovnik s Krasjim vrhom, Bavški Grintavec, Jalovec in še veliko je vrhov, ki jim ne vem imen.
Postopoma se odpravimo nazaj. Nekaj jih je bolj urnih nog in še malo martinčkajo na vrhu.
Sonce prijetno greje in vreme je čudovito. Malo pod zadnjo strmino zagledam Lojza, ki se mu lasje
bleščijo v soncu.
Za njim pa Darinko in še nekaj pohodnikov. Kar veliko obiskovalcev bo obiskalo vrh. Pozdrav in nekaj fotk, pa nadaljujemo vsak v svojo smer.
Vetrček blaži vročino ko se spuščamo po strmi stezi. Najtežji del je za nami, skozi gozd ni kaj videti in lahko obujam spomine na lansko in letošnjo pot.
Vračamo se skozi vas po označeni poti.
V gostišču popijemo kofetek, še zadnji pogled proti gori in adijo Trenta.
Lepo je bilo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar