Dobrča, Šentanski vrh...
V Brezjah pri Tržiču se začne naše potepanje. Krenemo po poti in že nas pričaka lična tablica z poučnim nasvetom.
Stezica poteka večinoma skozi gozd in razgledov ni kaj dosti.
Še tam, kjer se pogled lahko usmeri proti dolini ni kaj videti. Vse je zamegljeno, kakor bi modra sapica prekrivala dolino. Tudi na vzletišču Dobrča ni nič bolje.
Pa zopet skozi gozd po vijugastih stezicah. Ta pot je bolj za nabiranje kondicije, kakor za uživanje v razgledih. Meni ljubša je čez Ledeno trato, kjer je vsega po malo. Bližamo se zadnjemu delu, ogromne korenine požaganih dreves ležijo med skalami.
Tu se je zima komaj poslovila. Drobne rožice previdno kukajo iz zemlje. Sliši se lajež na vrhu Dobrče/ 1634/, Kimi glasno pozdravlja pohodnike.
Najprej gremo na Šentanski vrh.
Sneg je le še v dolinici. Skozi špalir viharnikov, ki kljubujejo času in kot neme priče štrlijo proti nebu. Ali pa obnemogli ležijo na tleh in žalostno sporočajo, da je vsega enkrat konec
Šentanski vrh /1635/, kako lepo je pogledati zasnežene gore pod modrino neba.
Takoj je vse lepše, o lepo je na tem razgledniku. Ko se naužijemo lepot narave in dobrot iz nahrbtnika se umaknemo drugim, ki prihajajo.
Na Dobrči še vpis v knjigo in gremo proti koči.
Razgledi proti dolini so malo lepši..
Je pa luštno pri koči, kar nekaj obiskovalcev je tam, ki uživajo na sončku in dovolijo, da jih fotografiram. "Samo da bodo fajn slike", so rekli.
Nadaljujemo po drugi strani, stezica se vije čez pobočje in kmalu smo na gozdni cesti.
Še spust proti dolini po gozdnih stezicah in potepanja je konec.
Pa še uporaben nasvet iz Transverzale -
V primeru, da ste že precej upehani, a to težko priznate ustavite korak,
oprite se za najbližje deblo in glasno povejte,
da vam razgledi jemljejo dih!
Dobro ane?
Ni komentarjev:
Objavite komentar