Možic nad Soriško planino

Možic nad Soriško planino je najin vrh...

Nekaj svetlega je v teh dneh, ko sonce nizko nad zemljo hodi, ko listje pleše v mehkih vetrih in zlata luč je na vsaki vodi.

Parkirava nasproti gostišča Lajnar. Po novem je na nekaterih mestih plačljiva parkirnina -3€ za ves dan.

Popijeva kofetek, lepa lisička nekaj opazuje.

S sedežnico se peljeva do Lajnarja, moja želja.

Zanimiva je vožnja in prehitro mine. Malo poklepetava z Zdravkom na izstopni postaji in nadaljujeva po grebenu.

Sosednji vrh Dravh sva z mojo Iro največkrat obiskali, sedaj se pa le zvončka oglašata.

Pri prvi kupoli bova kmalu. Porezen je videti blizu, ubirava korake po Rapalski meji.

Pa sva. Čudoviti so vrhovi.

Baška grapa se bolj slabo vidi.

Črna prst je čisto blizu, še koča se vidi jo Zdenka hitro opazi. Vso pot naju vabi in razveseljuje.

Pred nama je strmi greben, pa jo ubereva po levi potki, ki vodi vse do vrha Možica. Nazaj se bova vračali čez vrhove, je lažje za hodit.

Hodiva naprej in gledam nazaj. Včasih se ustaviva in iščeva potko s sedla v Baško grapo. Po njej vodi Juliana trail iz Boh. Bistrice do Baške grape. Je bila to dolga pot in samotna.

Ostanki Rapalske meje so še danes vidni.

Danes grebeni okoli Soriške planine delujejo kot muzej na prostem. Po njih poteka urejena Tematska pot Rapalska meja, ki povezuje naslednje vrhove: Možic: Znamenit po dobro ohranjeni železni opazovalni kupoli na samem vrhu ter podzemnih utrdbah. Lajnar: Tu stojijo ostanki velike italijanske vojašnice (kasarne) in jeklene kupole. Na vrh Lajnarja danes vozi tudi dvosedežnica. Slatnik in Baško sedlo: Poti med njimi potekajo po starih, lepo ohranjenih vojaških mulatjerah./splet/

Kor, stara kasarna se že vidi in brezplačna prenočišča so zagotovljena.

Nadaljujeva zgoraj, Možic se že vidi. Nadaljujeva po udobni potki in kmalu sva pri kupoli. Kar nekaj pohodnikov poseda naokoli.

Šavnik je na pogled čisto blizu, toda meni najtežje pristopen zaradi visokih trav. Je pa z vrha najlepši pogled na Bohinjsko jezero.

Julijske Alpe nimajo prave svetlobe. Le Črna prst in bližji griči so čudoviti. Tudi Karavnke se vidijo.

Malo posedeva, pomalicava in se odpraviva po stezici navzdol. Bohinjsko in Blejsko jezero se slabo vidita. Studor in Rudnica krasita Bohinj.

Delali bova krožno pot. Čez Slatnik jo ubereva, narava je že jesenska. Trave so rumene in nobenih rožic ni.

Ob pogledu na Črno prst se spomnim daljnega pohoda s Šije in mimo Rodice. Dolgo potepanje.

Nadaljujeva po stezicah, ovce se pasejo. Pri stari kasarni je samopostrežni bife in znamenje v hribu.

Oblački, zelenje in Zdenka. Kor je že daleč.

Vojaški jarki so zakriti s travo.

Še malo po grebenu, pa sva na Slatniku..

Lepo se vidita obe poti, leva za pristop in po hribu sestop. Krasen dan imava.

Sva že pri vratcih za najin zaključek. Edina rožca zasluši fotko.

Še malo, bazen že dalj časa opazujeva in pot navzdol hitro mineva.

Hiška jemlje konec in Litostrojska koča je tudi zaprta. Le medved jo še vedno čuva.

Še lep verz je obledel; Spoštuj vsako resnico,. čuvati je treba vsako cvetico. Bodimo veseli zardelih lic in ... ne trgajmo cvetlic.

Sva že spodaj, še malo veselja in osvežitev v gostišču Lajnar.

Veseli se odpeljeva proti domu, čeprav se zadnji del ceste na Bledu proti Unionu pomika po polžje. Pa ga imava Možica - Zdenka prvič jaz že večkrat.

To je čas tihega zorenja, ko vsak grm rdeče zažari, čas hvaležnosti za življenje, ki se v lepoti poslovi./ Tone Pavček- Zlata jesen