Svačica...

Na obisk k sosedom....

Svačica čez Zagon-želja, ki je dolgo čakala...

 

Začnem pri Tinčkovi koči in se usmerim levo mimo dveh hišk.

 Do odcepa Y, tam se odločim za levo pot.

 

Po desni sem zadnjič prišla iz Srednjega vrha.

 

 Izbrala sem pravo, ta je v opisu poti. Majhni možici ob drevesih, na deblih, včasih samo dva kamna, vsakega se razveselim,  kakor bi zagledala jurčka v gozdu.  Ni jih povsod ko ne vem kam. Potem iščem sled poti, skoraj vedno je v desno smer, pa se zopet pokaže  kakšen možic.  Ko pridem iz gozda pa zaraščena stezica. 

 

 Tam gre lažje. Stezica se skoraj neopazno priključi tisti, čez  sedlo Šija, ki je markirana in se nadaljuje v isti smeri kot moja, proti Stolu in Celovški koči.

 Teren se odpre in postaja vedno bolj skalnat. Srednja peč mi dolgo dela družbo. Vsa žareča v jutranjem soncu.

 Pri smerokazih se priključi stezica od doma na Zelenici.

 

 Vedno več je velikih balvanov ob poti. Stol, Zelenjak, Palec so vedno bližje.  Mogočna Vrtača je lepa iz vseh strani. Še koča na Robleku se blešči v soncu.

 

 Krasen dan sem izbrala za to mojo pot.  Gledam kdaj naj zavijem desno,  pa ne bi mogla zgrešit. Velik balvan in na njem oznake za Celovško kočo.

Sledim oznakam in prečim melišče, po dobro uhojeni potki.

  Še kratek vzpon in sem na sedlu Belščica, kjer pridem na mejni greben. 

Potem levo po potki in lahko gledam k sosedom. Spodaj se že vidi Mačenska planina, Celovška koča in nad njo Kozjak ali Ovčji vrh.

 

Tudi moj današnji vrh,  na gosto poraščen z ruševjem. Na drugi strani pa prepadne stene.

 

 

  Od spodaj si ne morem predstavljati vršnega grebena. Na vrh sta speljani dve poti. Prva se vidi čisto ob robu, druga pa je bolj na sredini. Pri tej začnem vzpon.  Obžagano rušje, pod nogami pa kamenje, vse do vršnega grebena.

 Odložim palice, ker bi me ovirale. Prehod je med skalnimi špicami vse do zadnjega dela, preden se povzpnem na sam vrh.

 

 

 Razgledi so božanski, na vse strani. Celo do Kepe se lepo vidi. Malo poklepetam z pohodnikom iz Koroške. Sva se kar razumela, še enake fotoaparate sva imela. Lepo je na tem vrhu, 1953 metrov visoko, tudi sosednji Kozjak mora biti čudovit.

 

  Odpravim se nazaj, tokrat po poti ob robu. Ta je bolj skalnata in bila boljša za vzpon. Bom vedela za drugič.

 

 Kmalu sem zopet pri smerokazih za Celovško kočo.

 Še  malo in spust do potke čez melišče.

 

 

 Vesela sem ko sem že na naši strani. Vrtača mi je iz te strani bolj prijazna. Še čez skalni skok in  kmalu sem zopet na moji potki.

Tam pa si privoščim malico, obkrožena z gorami. Nadaljujem po poti, v isti smeri kot sem prišla. Pri odcepu ne grem po jutranji stezi, ampak po markirani poti iz sedla Šija, ki vodi od doma pri izviru Završnice.

 Kmalu zagledam tisto čudno hišico z oznakami. 

 

V dolino se spustim po isti poti kakor zadnjič, iz Srednjega vrha.

 

 

 Steza je še bolj zaraščena. Potrebno je več pazljivosti, saj so spodaj skale in luknje, ki se ne vidijo. Oddahnem se ko pridem v gozd.  Tam  je potka lepa, čeprav je strma. Še malo pa bom na kolovozu in potem kmalu pri avtu. Po času nisem bila nič hitrejša, saj sem se z iskanjem možicev veliko zamudila.

 

 Najlepša in najvarnejša in s tem tudi najhitrejša je markirana pot mimo koče pri izviru Završnice.

 Nato čez sedlo Šija in po zgornji poti proti Stolu. Spodaj pa naravnost  čez in že smo na markirani poti, ki vodi do našega cilja.
Včasih je treba malo pogledati čez ograjo, kakor zvedav kužek, sem nedavno nazaj prebrala...