Sediva v tišini in uživam v trenutkih gorske spokojnosti...
Od lahkega sprehoda do zahtevne poti...
Krasno jutro in gore ob poti so čudovite. Špik je ravno obsijalo sonce. Ustavljam se ob cesti, tako lepo je. Zjutraj ni dosti prometa proti Vršiču, parkiram pri koči na Gozdu.
Z Iro se odpraviva nazaj po cesti do odcepa levo, kjer so smerokazi..
Vzpenjava se po poti naravnost, veliko je stranskih stezic. Pot ni markirana,
le kakšen znak PP se opazi na skalah.
Sva pri odcepu, kjer levo vodi pot proti Kumlehovi glavi, desno pa proti Visokem Mavrincu,
tja greva.
Lepa stezica, ki ima le v zadnjem delu, tik pod vrhom peščen ovinek in slabe oprimke.
Poleti ni problem, pozimi je tam kar malo zoprno. Na vrhu sva, 1562 metrov visoko.
Na prestolu med gorami. Panoramski razgledi mogočnih vrhov so enkratni.
Od Frdamanih polic pa do najbližjega Prisanka.
Lepo je na Mavrincu: klopca, lesen križ in skrinjica z vpisno knjigo. Kadar pridemo sem, nikoli ne piha. Spodaj se vidi vršiška cesta in obe koči, Tonkina in koča na Gozdu.
Pogled mi uhaja proti Kumlehovi glavi, malo me skrbi tisti prehod čez grapo. Že lani sem težko spravila Iro čez.
Še pol osmih ni ura, prezgodaj za domov. Spustiva se do sedelca in nadaljujeva proti Kumlehovi glavi. Pot se kmalu postavi pokonci.
Ko pridem na videz do dveh poti je treba paziti, da se gre desno, čez velik možic.
Lani sem šla levo in naletela na skale, pa sem se vrnila in nadaljevala po tej poti. Steza se kmalu malo spusti in se zopet povzpne na greben. Potem se pa začne grizenje kolen,
226 višincev je treba narediti, v zelo kratki razdalji.
Oh ta grapa, se že vidi skala in njen lijakast začetek.
Ira ne more čez skalo, postavim jo navzgor pod ruševje, pa noče naprej. Nesti je ne morem, z rokami se oprijemam ruševja. No nekako mi jo uspe spraviti čez, skala ima le ozko, kratko poličko in majhen oprimek. Za ljudi to ni problem, za kuže pa. Začne se ruševje. Kot bi hodil v tunelu.
Pot je zelo strma, polna korenin.
Nekaj časa pesek, pa zemlja in to vse do vršnega grebena. Vmes se enkrat malo položi, da se oddahneš in zopet strmo navzgor. Pobočje je vedno bolj razgledno.
Gore okoli Mavrinca so že zagrnile megle.
Le Prisojnik se še vidi.
V smeri Kumlehove glave pa so razgledi vse lepši: greben Robičja. M. Mojstrovka, Slemenova špica, Jalovec le Mangart se skriva v megli. Malo višje se greben zoži, grem mimo izpostavljenega prehoda, nad prepadno grapo. Potem pa zopet strmo navzgor po pobočju poraslem z gostim ruševjem.
Ko sem na vršnem grebenu prepletenim z velikimi koreninami sem skoraj na cilju. Kmalu zagledam kup kamenja s skrinjico. Pa sva na vrhu Kumlehove glave, 1788 metrov visoko.
Na eno stran gosto ruševje, na drugi pa enosmerna. Megle še vedno zakrivajo Mangart, Rateške Ponce in vrhove okoli Prisojnika.
Pod ruševjem se vidi Visoki Mavrinc.
Sediva v tišini in uživam trenutke veličastne gorske spokojnosti. Ira je nekam utrujena,
še priboljškov noče.
Nazaj bo treba. Navzdol je potrebna še večja previdnost čez te korenine. Strma steza ne dopušča hitrega spusta.
Pa spet ta grapa, že naprej me skrbi. Jermenčke palic si nataknem na roke, oklevala sem naj jih pospravim v nahrbtnik pa jih nisem, škoda. Iro postavim pod ruševje in jo potisnem naprej, potem je šla sama. Ko se vlečem čez skalo pa jermenček popusti in palica se lepo pelje v grapo. Še to! Gledam navzdol, ustavila se je na robu poličke, kakšnih tri metre od vrha. Naj grem ponjo, je vredno? Ni, sklenem. Pa se zopet zamislim, če bi kdo potreboval pomoč, bi šla pomagat. Seveda bi. Odložim nahrbtnik, privežem Iro in se počasi spuščam v lijak.
Moker pesek mi drsi pod nogami. Iščem oprimke, nekam krušljivo je vse. Tri/ ena, se spomnim začetnih navodil mojega lazenja po gorah. Vedno prav pride. Z nogo sem že pri palici. Malo jo potisnem navzgor. Potem pa se stegnem proti njej in imam jo. Še malo se povzpnem in jo vržem čez rob. Nato še sama zlezem nazaj na potko. Adrenalin pravijo temu hitremu bitju srca.. Ali navaden strah. Ko se nadiham pa nadaljujeva.
Slišijo se glasovi, srečava par, ki se mu zelo mudi proti vrhu. Kmalu sva na sedelcu. Potem pa počasi proti cesti. Pri koči na Gozdu se nekaj dogaja, izvem, da bo Andrejčkov tek.
Pohiteti bo treba, sigurno bodo zaprli cesto. Prometa je zelo veliko in gre bolj počasi. Pripeljem do Jasne pa me reditelj pošlje parkirat, dokler ne bodo tekmovalci mimo. Bom pa navijala, če že moram čakat. Veliko jih teče , dobri so.
Zopet sva na cesti, še malo pa sva doma.
Veliko doživetega za en dan, lepo je bilo in vse se je dobro končalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar