Galetovec...

  Galetovec iz Bohinjske Bele - krožna pot...

 

 

Slab mesec nazaj me zvečer  pokliče prijazni glas iz Bohinjske Bele. "Tone," se predstavi. Rad bi obiskovalcem bolje prikazal lepote Galetovca in planin tam naokoli. Všeč mu je moja GPS sled, ki jo priložim na koncu  vsake potopisne zgodbe. Zmeniva se, ko bom imela čas ga pokličem. Pa sem ga, za torek se obeta lep dan in doma imam urejeno, tako, da lahko gremo na Galetovec.  Pokliče me Miro, sorodnik, tudi on bi rad, da bi ljudje brez težav prišli čez planine na Galetovec in čez Slamnike nazaj v dolino. Ima željo, da bi bile označene vse poti in sprehajalec ne bi imel težav z iskanjem na internetu in kasneje v naravi sami. Ve, da so trenutne razmere kaj klavrne, saj domačini vse poznajo in mislijo, da se drugi tudi tako zlahka znajdejo. Žal ni imel časa, je imel v torek planirano nekaj drugega. Pa se zmeniva, z menoj gre sestra, ki pozna  tudi pot čez Slamnike. Ko pridem domov  pa mu pošljem GPS sled po el. pošti. "Na ženo pošljite", je rekel. V redu, meni je vseeno samo, da je stvar urejena.

Naslednji dan se naš trio odpravi v akcijo.

 

Sestra je vodička, jaz za njo, zadaj pa caplja psička Ira.

Peljemo se mimo žel. postaje na Bohinjski Beli, v bližini katere nas pot  usmeri desno navzgor v smeri Galetovca. Tej cesti sledimo do križišča.  Na levo je pot za Galetovec, na desno pa  razgledišče Široka peč ( slika je starejšega datuma). Tam parkiram. Nadaljujemo v smeri proti Galetovcu. Kmalu se za dolgim ovinkom naša pot usmeri zopet levo, po kolovozu.

Potka večkrat preči  cesto, nato pa nas preko pašne ograje pripelje do planine za Jamo.

Res je bolj slabo označeno. Tistih nekaj markacij, ki so ob poti je bolj malo.

  Nadaljujemo skozi gozd, mimo dveh koč in kozolca, na eni je markacija.

 Pri koči levo je naša pot, včasih je bil tam smerokaz. Pridemo do  travnatih pobočij, mimo pastirskih koč, planina Ilovec piše na eni izmed njih.

Tu so že lepi razgledi, če ni meglic. Na razpotju poti  nadaljujemo desno v smeri našega vrha.

 Še skozi  gozd in že smo tam, na Galetovcu - 1265 metrov visoko.

 

Z vrha so lepi razgledi na osrednje Karavanke, Jelovico, Ratitovec in del spodnjih Bohinjskih gora. Ja, ampak kadar pridem jaz na to goro, so redko lepi razgledi.

 Še Bled, ki je čisto spodaj se ne vidi dobro.

 Pomalicamo v družbi drobnih frfotajočih mušic in se odpravimo proti Slamnikom in naprej proti dolini. Gremo mimo skrinjice z žigom in vpisno knjigo ter naprej skozi gozd.

 

 Nad cesto je oznaka za Galetovec, naša pot pa je lepo travnata, vse do gozdne ceste.

 Nadaljujemo desno,  mimo obeležja padlemu junaku. 

Paziti je treba na smerokaz,  ki nas usmeri na stezico pod cesto, ki se strmo spušča.

 Gremo čez lep travnik, poln dišečih rož, mimo dveh skoraj enakih hiš.

Na odcepih se držimo  desnih smeri. 

 

 Pa smo pri hišah  na Slamnikih. Otroci na kozolcu imajo pravi vrtec v višavah, zanimivo jih je  opazovati.

 Po bližnjicah, ki  niso označene, pridemo do oznak za Široko peč.

  Ob poti se že vidi Bohinjska Bela.

 

Na Široki peči pa so razgledi enkratni: spodaj obdelana polja, poraščeni vrhovi,

hiše pod pečinami, lepo.

 

Potem še na vrh s klopco in naprej proti avtomobilu. 

 

 Kar nekaj časa je potrebno, da se pokaže jekleni konjiček. Še sreča, da obe poti vodita iz istega konca.  Doma pa hitro na internet in z GPS označena pot je odbrzela na Bohinjsko Belo. 

 Ne vem, če je bilo kaj koristi, ni povratnih informacij, ampak nekaj pa vem.

 Imeli smo se lepo...