Pot brez cilja...

 Slemenova špica...

 Napovedujejo slabo vreme, ampak, če ujameva nekaj uric s psičko Iro bo dan takoj lepši…

Pred Mojstrano sva. Nad Kukovo špico se zaznava modrina neba, hitro sva mimo. Pri Jasni  me pogled na  Prisojnik razveseli. Lepo izgleda, peljeva se naprej. Postaja vedno lepše. Tonkina koča je v pisanih barvah že od daleč vidna.

 Gore se prebujajo in niso dosti zamegljene. »Na Slemenovo špico greva«, rečem naglas. Malo pred šesto sva na Vršiču. Pobiralci parkirnin so že na delu.

Počasi se vzpenjava po urejeni potki, se ustavljava, vsaka ima svoje opravke. V daljavi sonce obarva nebo.

 Včasih prijadra oblaček na kakšen vrh, malo obstane in se zopet izgubi. Fotografiram, kmalu sva na prevalu Vratca.

Greva po zgornji poti, pod stenami Šitne glave in Mojstrovk. 

Pri Hanzovi poti na Malo Mojstrovko je še nekaj malega snega. Pa verjetno ne dela težav, dva se pripravljata za vstop v steno.

 

Tudi midve prečiva nekaj snežišč.  Sneg je ravno prav omehčan, da je korak varen.

Čisto blizu se vidi  Slemenova špica. Vse je zeleno, pomirjajoče, čisto drugačno od zadnjega obiska na tej gori.

 

 Pri potki, ki vodi iz Tamarja mimo Črnih vod se prvič pokaže Jalovec.  Nad goro je temen oblak.

Upam, da se bo kmalu premaknil kam drugam. Pristopiva na vrh, kot vedno je obdan s koprivami, le drekcev od drobnice še ni.

 

Pod nama je dolina Tamar in skakalnice.  Na eni strani greben gora od Kotovega sedla, do Ponc in Gorjanskega vrha. Na drugi pa Ciprnik.

 

 Sedem na podrt viharnik in občudujem mogočno verigo strnjenih sten Mojstrovk, Travnika in naprej proti Jalovcu.

Čakam, da se oblaček na najlepšem vrhu premisli, pa nič. Lepo jadra iz ene strani na drugo. Odpraviva se nazaj proti prevalu. Vračava se po spodnji poti, mimo odcepa čez Grlo.

 

Veliko ljudi se vzpenja po tej lovski poti. Iz stene se sliši vpitje, nekaj se dogovarjajo. Nad njo pa se kopičijo oblaki.

 

Spodaj na parkiriščih se je nabralo veliko avtomobilov.

 

 

Ura je še zgodna, še nekaj obiskov bova naredili z Iro. Na razgledni točki poiščem Ajdovsko deklico v steni Prisojnika, pa  se bolj slabo vidi.

Obiščeva Rusko kapelico, se ustaviva pri jezeru Jasna, tam fotografiram speči obraz Prisojnika in nadaljujeva proti Mojstrani. 

 

 Ustavim se ob cesti, kar si že dolgo želim. Povzpnem se do kipa Jakoba Aljaža in se s spoštovanjem dotaknem njegove dvignjene roke, ki kaže proti Triglavu in goram nad Mojstrano.

Kako veličasten mož je bil to!..

Samo odločiti se je treba in lepota doživetega, ostane za vedno…