Moj nočni Triglav...

Na Triglav za rojstni dan...

Bolj se nabirajo leta, vedno pogosteje se prikrade misel, koliko časa še? Korak je bolj počasen, saj bi hitreje, pa ne gre.....

Ponoči na Triglav, seveda sem takoj za.  Začnemo v Krmi pot hitro mine, če hodiš ponoči. Snop čelne svetilke sveti le tja kamor jo usmeriš.

  Skozi gozd je vroče, soparno, šele pri vodnjaku popihlja veter. Malo pred drugo smo na Kredarici. 

 Luna se je izmuznila iz megle in nas ves čas spremlja.

 Kratek počitek in pripravimo se za vzpon. Ni slabo ponoči na Triglav. Ne vidiš globokih prepadov, le obrise senc od naših lučk.

 Čez težje odseke uporabim SVK. Kar hitro smo na Malem Triglavu. Okoli vrhov plešejo megle, vedno višje so. Tudi mi smo vedno višje, Aljažev stolp se že vidi.

 Kratek vzpon in smo na vrhu Triglava.

Še štiri ni ura, začetek novega dne bomo ponovno pričakali na  Očaku. Na obzorju se  riše rdečina, ki zelo počasi napreduje. Na eni strani se nam nasmiha luna,  na drugi pa se začenja nov dan.  Viš, Montaž, Jalovec, Mangart, mogočni vrhovi se vidijo v daljavi.  S svojo podobo krasi pogorje Krn..

Morje meglic se vali okoli bohinjskih gora, Škrlatice in njenih sosedov. Begunjski vrh, Cmir, Vrbanove, Rjavina so kakor temni roglji  pod nami. Počasi napreduje jutranji svit. Nas je že kar nekaj, ki čakamo na sončni vzhod.

 "Ob pol šestih bo", se oglasi nekdo od čakajočih. " Mar sonce pozna na uro"? komentira smejoč glas. Prestopamo se okoli stolpa, vse že malo zebe.

 "Sedaj bo," se sliši. Hitro smo vsi na vrhu.

 Ne moti nas veter, ne mraz. Doživeti nekaj tako lepega in to na vrhu Triglava, je nekaj enkratnega. Gledam sonce, ki je vedno večje, nebo žari, barve se prelivajo in kmalu se razliva rumena svetloba po gorah. Meglice valovijo okoli, da je vse še lepše.

  Stojim na najvišji gori, kamor pogledam se vrhovi  prebujajo v jutranjem soncu,

počutim se nebeško lepo....

 Počasi zapuščamo vrh in sestop v dolino je povsem  drugačen. Veriga gora od Križa do Kukove, pa pokljuške gore, planinske koče, vse kot na dlani.

Včasih se ustavim, da se nagledam vsega lepega in potem zopet  sestopam proti Kredarici.  Navzdol se šele vidi vsa strmina te naše lepe gore.

Nekaj ljudi se že vzpenja. Med njim  tudi Franjo iz Mojstrane, ki kakor gams hiti proti vrhu. Sonce toplo greje, oblačila so kmalu odveč.  Še dobro, da nismo šli proti Planiki. Cela kolona se  vzpenja po grebenu.  Malo pred Kredarico se Franjo že vrača. Nekaj malega vzponov mu še manjka do tisočke. Bo to opravil do 80. rojstnega dne, mimogrede. Čaka na tekače, ki  tečejo iz Mojstrane, preko Kredarice in nazaj v dolino. Pri planinskem domu na Kredarici si malo oddahnemo, potem pa navzdol proti Krmi.

 Do pastirske koče Prgarce še nekako gre. Veliko ljudi se vzpenja, tudi otroci. Sonce pa neusmiljeno pripeka,  še veter se je nekam potuhnil.

Potem pa se začne tista gruščasta pot vleči, nikoli ji ni konca. Od vročih skal in segretega grušča na poti prsti na nogah pečejo kot bi hodil po ognju.  Že skoraj v dolini srečam Lojza s prijateljico, ki se šele vzpenjata.  Končno avto, komaj čakam, da sezujem čevlje!

Moj nočni Triglav za rojstni dan!

Nasmehnem se ob misli na komentarje, če bi se kaj zalomilo......

Saj usodi ne uideš, kar ti je namenjeno se zgodi...