Špik Hude police...

 Prijeten sprehod na  2420 metrov visoko goro...

 Zimsko jutro na prvi poletni dan. Parkirišče na planini Pecol je skoraj prazno. Pripeljemo  se po strmi in ozki asfaltirani cesti  z Nevejskega prevala (cca 5 km).
 

 

Nadaljujemo mimo koče Brazza, ki se ves čas lepo vidi na travnatem pobočju. Levo je odcep za Montaž, mi pa gremo po  široki poti naprej. V spodnjem delu jo prekriva bujna trava, polna cvetja. Nadaljuje  pa se po strmem pobočju v širokih, zložnih okljukih.

 

 Vso pot imamo čudovite razglede. Montaž, najimenitnejši sosed  nam ves čas dela skomine in nas vabi na svoj mogočni vrh.

 Zabuš,  Strma peč, špicasti vrh Amariane, pa Špiki, vse je na videz zelo blizu.

 

 Nasproti pa Kaninsko pogorje, povsod naokoli same gore.

 

Pod  nami je planina Pecol s številnimi stezicami, podolgovatimi hišami, lepa kot vedno. Živina se pase  in žvižganje svizcev se sliši ves čas. Tudi kakšen kozorog se včasih najde kje v bližini. Pot se počasi vzpenja. Na desno je odcep za ferato Ceria  Merlone in Špik nad Nosom.

 Kmalu je  na levo tudi odcep za Montaž,  po poti Leva. 

 

 

V vse smeri  vodijo poti. Naša pot pa se lepo dviguje, le  redko si je treba pomagati z rokami,
čez kakšen skalnat prehod. 

 Hladno je,  na skalah so ledene sveče.

Le v zadnjem delu, tik pod vrhom se potka izgubi.

 

Pristopimo čez razdrto skalovje in smo na vrhu.

 Na 2420 metrov visoko goro smo se povzpeli.  Zelo je mrzlo in hitro romajo oblačila iz nahrbtnika.

Vse prav pride.

 Potem pa razgledi, čudoviti, celo morje se vidi..... Mogočni Montaž na eni....

 

...in Kamniti lovec, V. Nabojs, Viš,  Koštrunove špice, Špik nad Špranjo, Špik nad Nosom na drugi strani. Malo stran so bolj v zeleno odete Dve špici, Pipar, Poldašnja špica. Spodaj pa dolina Zajzera.

Lepo je!

 

 

Nato  prišpancira čisto počasi mimo nas mlad kozorog.

 

 Prav nič se ne boji. 

 

 

 Sol bi mu lahko dali. Tudi ta se najde v  nahrbtniku.  Nastavil je rogovje v bran, dokler je bila sol na dlani.

 

 Potem pa je lizal tisto skalo, ni se ni pustil motiti.

 

Cela predstava, nam v veselje. 

 

Na vrhu nismo sami. Odpravimo se proti dolini.

Veliko ljudi smo srečali, ki so se  vzpenjali proti Špiku Hude police..  Še sonce je posijalo ko gremo mimo koče. Nad gorami pa se zbirajo oblaki.

Parkirišče je skoraj polno. Že sam izlet do  planine in sprehod po njej bi bil čudovit. Mogoče bi se pokazal tudi kakšen kožušček žvižgajočega svizca. Lepa je ta planina in gore okoli nje...