Ojstrica, Velika in Mala Osojnica - Bled

Hribčki nad Bledom - Ojstrica, Velika in Mala Osojnica. 

Mraz, ki reže do kosti, zrak, ki dihati ne da in te duši,....

 Nedeljsko jutro, še mrak je, ko parkiram v Zaki. 

Razsvetljeni grad, odsev lučk z otoka  na gladini jezera.

In tako izgleda ob jasni noči, ko lunca sveti.

 Pri obali  drsi, kasneje si nataknem dereze. Potem pa čez trato in skozi gozd proti Ojstrici.

Nekdo je že tam,  fotografira. Pa ni kaj dosti videti, nad  gradom se vleče sivina.

 Nadaljujem  proti Osojnici. Na odcepu sem.

Velika Osojnica, z Iro nisva šli nikoli tja gor, grem pa danes.  Pot se dokaj strmo vzpenja. 

 ... ivje, bel kot čipke bel okras, sneg; ki kakor sladkor škriplje pod podplati,...

 Lepo je hoditi ob zasneženim drevju. Veje, ki stegujejo svoje lovke..

 Velika Osojnica, vrh ni nič posebnega, na vzpetini je oznaka. Le kondicijo nabiraš ob vzponu. 

Spustim se nazaj in kmalu sem pri klopci Male Osojnice. 

Spomini, malo potresem nahrbtnik, da zvonček zacinglja.

 Spustim se malo nižje in po bližnjici do razgledišča na Mali Osojnici. 

...luč, nekje v daljavi se svetlobni snop zazna, upanje, da bo odšla megla...,

 Res upam, da  posije sonce in osvetli gore. In otoček zažari na jezerski gladini. Dva sta že tukaj s stojali, še eden prihaja.  Fotografi  z aparati, da jih komaj držiš. Ne dam se odgnati, sonce se blešči skozi sivino. 

In Stol z Belščico  se dviga iz meglic

Golica je vsa bela, dosti je zapadlo snega.

 Fotografiram, hodim od enega konca na drugega. Nekdo je zlezel celo pod ograjo, čisto na rob.
Med tednom je manj gneče. Lepo je opazovati čudovito naravo. 

Sonce je  visoko in bo še trajalo, da otok zažari. Sestopam proti Bledu. Ravno, ko sem pri stopničkam (89),  me skozi veje pozdravi sonček.

 Kmalu sem pri jasi,

 nadaljujem ob obali.

 Gore  se bleščijo v vodi, krasni odsevi: otok, grad, Stol, Belščica, Golica, Vrtača, Begunjščica. 

Pomikam se  po pomolu in uživam. Lepo je, zelo lepo.

 Po GPS sem prehodila 4.6 km, hodila 2.30 in naredila okoli 310 m višincev..

 Krasen izlet..

Da dan bo dan, kot naj bi bil,

- od sonca darovan! 

/ J. Medvešek - Zimsko jutro/

Peč - Tromeja

Tromeja - Slovenija, Italija, Avstrija.

Uživaj današnji dan, včerajšnjega ni več, jutrišnjega mogoče sploh ne bo./ avtor neznan/

Ne vem še kam me bo zanesla pot, levo ali desno. Peljem  proti Ratečam in opazujem nebo. 

Na Tromejo grem, že več kot leto me ni bilo tam gori.

 Snega ni veliko, ko se polagoma vzpenjam  po kolovozni poti do ceste.

 Na Senožetih se pokažejo prvi razgledi.

 Ni prave svetlobe, pa sije sonce, upam da bo višje lepše.

 Po krajši jo uberem skozi gozd. Tudi po cesti bi se dalo, nisem pri volji.

 Spomini se prepletajo na najino zadnjo  pot na Tromejo, Ira moja. Komaj sem ti sproti delala stezico, ob obilici  snega. 

 Na okljukah malo pogledam proti Tamarju, cesta se vije pod Poncami in  Julijcev je dosti na ogled: Triglav, Razor, Prisank, Vršič, Šitna glava, Mojstrovke, Travnik, Šite Ciprnik, Visoka peč.

Še malo in sem pri klopci. 

Mangart se že vidi.

Težko si šla pa nisem obrnila, žal ne morem spremeniti. 

Čakam, da zagledam Jalovec, najlepši del se vidi, špica.

 Streho koče že gledam, še malo in sem pri njej.

 Lepo je, snega ni veliko pa je vseeno čisto zimsko. Malo fotografiram naokoli, 

preden se povzpnem do vrha.

 Gledam proti ograji, tam zadaj si sedela. Utrujena, še palčk niso hotela.

 Povzpnem se do vrha mimo spomenika  prijateljstva.

 Krasni so razgledi: Dobrač, Ziljska dolina, Rož, beli vrhovi v daljavi. Pa  Julijci: Prisank, Razor, še Triglav se malo vidi. In Mojstrovke, Šite, Jalovec, Mangart, Poldnik, Viš, Montaž, sv. Višarje.

Le drevje malo ovira razglede.

 Na avstrijski strani opazujem kočo, nič se ne dogaja. Zadaj pa Maloško in Trupejevo poldne. 

Spustim se nazaj do koče, vpišem se v knjigo in ob malici opazujem naše gore. Lepe so.

 Pohodniki, več se jih vzpenja. Prvega na videz poznam, pozdravim. Potem pa zagledam znane obraze, enega za drugim. Prijatelji so, moja bivša, tudi sedanja pohodna skupina.

 Vesela sem jih, že dolgo se nismo srečali. Pridni so, vsak teden drugje nabirajo kondicijo.

 Še dve skupinski, ko se zberejo vsi. 

Veliko je novih obrazov v skupini. Leta naredijo svoje.

 "Adijo družba," se poslovim od njih. 

 V družbi so,  lepo jim je in čas  jih ne preganja. Prijetno je srečati stare znance v hribih. Spuščam se po stezici, opazujem redke smrečice z belim okrasjem..

 Zopet sem pri tebi, bučka moja.. Ni bilo več stezice, ko sva se vračali. Polna lukenj od ljudi, ki so se vzpenjali. Nisi mogla dalje, sneg je bil previsok za tvoje tačke.  Ni šlo drugače, cunje ven pa tebe v ruzok. Ovekovečili sva se pri cesti in ostal je lep spomin. 

Na cesti sem, sonce riše sence po dolini in zvonček prijetno cinglja.

 Še nekaj jih srečam, ki se vzpenjajo, kam ne vem.. Uberem jo čez travnik, sneg frči pod koraki  in hitro sem pri hišah. 

 Po GPS sem prehodila dobrih 8 km, hodila z daljšim postankom pri koči  3.50 ure in naredila 

 okoli 640 m višincev.  

 Lepo je bilo!

 Z bučko mojo po potki hitim,

z bučko mojo samoto delim,

z bučko mojo je bilo vedno lepo,

bučki moji je sonce za vedno zašlo ... zate Ira...

 Opis poti