No, pa je uspelo tudi moji kosmati bučki,
da si ogleda Aljažev stolp.
Ne čisto pravi tam na Očaku, pa je tudi ta malo manjši čisto v redu. Začneva po položni poti v Mojstrani in se skozi gozd počasi vzpenjava proti Grančišču.
Lepa je Mojstrana.
Snega ni prav veliko po potki, tudi na drevju ne.
Na vrhu sva.
Pogled na Julijce na eni strani in Karavanke na drugi strani.
Lepo je povsod. Sonček boža vrhove in sneg se blešči.
Le hiše spodaj so vse temačne.
Spustim se po stezici, da ujamem v objektiv lepši Stenar, pa ga zagledam.
Aljažev stolp in zastava plapola ob njem.
To je pa lepo!
Hitro naredim nekaj fotk in nazaj do vrha. Presneto je mraz, me že zebe v noge. Malo približam bele vrhove Karavank, zelo so vabljivi.
Še za Irine palčke in tačke poskrbim in si nataknem dereze.
Potem pa po drugi strani navzdol. Smerokazi za Mojstrano vabijo po lažji poti, pa se ne dava.
Nadaljujeva po robu, se spuščava po ozkih stezicah nad pečinami.
Stopinje pred nama so najin smerokaz. Je kar pestra ta potka za sestop.
Zanimiva in občasno tudi razgledna.
No pa sva na ravnici.
Mimo Koopa nadaljujeva in zadaj za hišami.
Planinski muzej se že vidi, tudi sonček je že malo nižje.
Pri vstopu za ferato se nekaj dogaja.
Dva gozdna prebivalca sta, verjetno sta že nazaj z vrha.
Še malo po cesti in sva pri avtu. Parkirni prostor je urejen.
Po GPS sva prehodili slabih 3.5 km, hodili 2.00 uri in naredili okoli 200 m višincev.
Aljažev stolp sva videli in naredili luštno krožno pot. Lepo je bilo.
Vemo kaj smo,
ne vemo pa,
kaj bi lahko bili.
/ William Shakespeare/
