10.12. 2014 - Dan za bogove...

Smolnik, Ajdna, Valvasor, Završnica.....

 

 Pa sva dočakali lep dan. Že dolgo nisva nikamor šli z mojo Iro.

Nekam pod okrilje Stola, bo najina pot. 

Zemlja je ravno prav pomrznjena, da se korak še rahlo čuti, ko stopaš dalje.  Čez potoček Rečica je debela deska, da ni potrebno skakati po kamenjih. Nato pa skozi gozd. Ne vem še, naj grem na Zabreško ali na Ajdno?   Kar hitro sva pri "Kabelski", ki je bolj strma steza, kakor kamnita pot skozi gozd.   Nasproti nje pa je ravno tako strma,  za Smolnik. Kar  po njej jo ubereva. Sonce rahlo boža  golo  drevje, sence se rišejo po tleh, lepo je.

Stol pa naju opazuje iz višav.  Mogočen, še vetrc ga ne kuštra in  raznaša snega  po njem.

 Z vsake strani je malo drugačen.

 

Smolnik sameva, klopci izgledata čisto novi. Snega ni nič,  tudi po gozdni poti ne. Le malo preden se zavije proti Ajdni je cesta poledenela. Pa se jo skozi gozd lahko obide.. .

Kot običajno greva gor po plezalni. Skozi črni bor se blešči sonce, da se jeklenice komaj vidijo. Na vrhu pa razgledi, božanski.... Julijci, Karavanke vse ena sama belina. Še Golica je čisto zalizana  s snegom, pa  Dovška Baba tudi. Ljubljanska kotlina je nekam zamegljena. Zgornjesavska dolina z Jesenicami pa blešči od lepote. Spustiva se mimo Arheološkega najdišča Ajdne. Ustavim  se v cerkvici. Ni si težko zamisliti življenja naših prednikov.

 

 

 

 

Nadaljujeva čez cesto po prijetni poti do Valvasorja.  Lepo je okrašen dom. Na vseh oknih cvetijo nageljni. Potem pa proti dolini. Odneslo je del poti pa so  postavili ograjo, da se lahko varno pride mimo. Tudi velik skalnat balvan se je skotalil iz pobočja na potko. Tam je najbolje kar hitro mimo. Saj pogled navzgor ne kaže ravno najbolje. Še bo drselo.

 

Spustiva se po "Kabelski." Res je strma in hitro sva v dolini. Naredili sva prijeten krog, ali  kakor  smo včasih rekli, zašpilili sva klobaso.

Lepo  se je potepati,  če pa sonce sije je pa še veliko lepše...

29.10. Ciprnik

   Ciprnik  1746 metrov visoka gora...

  Lep dan se kaže na obzorju. Psička Ira vsa vesela čaka na odhod. Odkar sem prinesla nahrbtnik v jedilnico sedi poleg in čaka, da je slučajno ne pozabim. Dobro ve kdaj gre zraven in kdaj mora ostati doma.  Tudi hči se odloči za to potepanje.  Jutranje vstajanje ji ne gre prav dobro. Tam okoli enajstih bi že šlo. Ne ve kaj zamuja, saj so jutra najlepša. Sestra  je že vajena, da je zame rana ura, zlata ura. So še druge obveznosti.
Pa saj je že sedem.....

 

V Planici brnijo stroji, delavci so na gradbišču. Hitijo z izgradnjo skakalnice, da jih ne bo prehitel
 sneg.  Pogled namenim Jalovcu, ki kakor stražar bedi nad dolino Tamar.  Gremo po lovski poti, ki se lepo v vijugah vzpenja proti sedlu. Skozi ruševje se že kaže, da bo kmalu posijalo sonce. Do smerokaza Planica je nekaj podrtega drevja, uhojene so nove stezice, ni hudega.

O, vmes naredim še veliko postankov. Najprej se ustavimo pri hiški za snemalce tekem na skakalnicah. Pogled je veličasten. Dolina se komaj prebuja.
 Meglice se rahlo ovijajo okoli gora.

 Od  Ponc do Jalovca so vrhovi rahlo ožarjeni z jutranjim soncem.

  

 

 Naša gora iz te strani ni preveč navdihujoča. Je pa potem na  vrhu toliko lepše. V gozdu imajo ptički  vajo za koncert. Neverjetno  klepetavi so za ta letni čas in zelo glasni. Droben cvetek žanjevca se skriva pod iglicami ob poti. Čas  hitro mineva in kmalu smo na sedlu.

Iz leve se pridruži stezica iz Vitranca.

Malo se oddahnemo, potem pa nadaljujemo proti našemu vrhu.

Postaja bolj strmo.

  Različne stopničke olajšajo vzpon čez razdrte skale. Tudi varovala so  na novo pritrjena.
 Lani so bila vsa hudo razmajana.
Še zadnji skalni odsek in smo na vrhu.

 

Najprej čudovit pogled proti Jalovcu, Poncam, Mojstrovkam in ostalim goram v tej veličastni verigi. Potem  še pogled proti Slemenovi špici, Mavrincu, Kumlehovi glavi, Visoki peči. Vse je tako blizu in vabljivo. Spodaj se svetlika jezero Jasna. Postavim se na rob in pogledam proti dolini.
 Skakalnice  pod nami so lepo obarvane.
Pogled nanje je navdušujoč..

 

 Lep dan imamo. Razgledi so božanski.  Dobrač nad
Ziljsko dolino se vidi kamor grem.  Stojim  v osrčju gora,  s pogledom  počasi drsim po vseh teh mogočnih vrhovih. V mislih se poslavljam od njih in upam,
  da bom kmalu spet tu, v tem gorskem raju. Počasi se odpravimo nazaj v dolino.
 Proti Tamarju  se še podijo megle in se grejo skrivalnice.
Sonce je zameglilo pogled na gore.

  

 Pri hiški se zopet ustavimo. Opazujemo gradbišče in  skakalnice tam spodaj.

 Olimpijski športni center se lepo vidi .

 Tudi vasica Rateče  tam v daljavi in nad njo široki izrez gozda na Tromejo.

 

 Kmalu smo v dolini. Še pogled proti centru in smo pri avtu.

                                              Lep dan  je za nami, tak za spomine...

25.10.2014 - Kamniti lovec

Kamniti lovec - 2071 metrov visok vrh...

 

   Že dolgo  si želim na to goro iz druge smeri, iz Zajzere.  Obiskali smo jo že večkrat, ampak vedno iz  sv. Višarij.  Od tam sam pristop na Kamniti lovec ni preveč zahteven, tudi  ne zamudiš se dolgo.

Zajzera!

 Parkirni prostor je še prazen, čeprav nismo preveč zgodni.. Pozna se, da je dan kratek in je zjutraj dolgo tema. Prečimo most čez prodišča Zajzere in  sledimo markacijam.
 

 

V  gozdu se potka kar naenkrat izgubi. Veliko je podrtega drevja in se steza  na desno ne vidi . Tam je postavljen možic, zraven   na drevesu  je tudi markacija. Nadaljujemo po potki, ki je polna ovir in je potrebno čez ali spodaj malo potelovaditi. Nič hudega.

 

Prišli smo na sedlo Prašnik. Tam je  nekaj smerokazov, ki so videli že boljše čase,

 razmajana klopca in megla.

 

 Ne vem odkod se je zopet privlekla. Zadnje čase me pa res povsod spremlja. Ampak danes me ne moti. Veselila sem se te poti in tudi megla mi ne bo vzela  veselja. Mogoče se bo na vrhu premislila in bo dala prostor soncu. Pot iz sedla navzgor je čudovita. Mehka, brez kamenja in korenin. Kot bi hodil po preprogi. Včasih jo polepša še sneg.  Dobiš tisti občutek, da bo kmalu november

in v visokogorju sneg.

 Menjavajo se odtenki beline in sivine. Na trenutke se celo pokaže kakšen vrh, kakor bi se megla igrala z nami. "Kaj pa mi morete, tukaj sem jaz glavna". Ja, nič ne moremo. Nadaljujemo proti vrhu. Tam zgoraj nad skalovjem se pokaže modrina neba.  Bo, sonce bo, upam.

.

 

Smo že mimo prvih jeklenic. Pot je kopna.

Pričnemo se vzpenjati po skalovju proti vršnjemu delu gore. Tam pa je kar nekaj snega. Na nekaterih mestih je  pomrznjen. Varovala so res zelo ohlapna, ampak v veliko pomoč. Brez njih meni  verjetno ne bi uspelo priti na goro. Mogoče gor še, nazaj pa sigurno ne.

 

Na samem vrhu sije sonce in vodja ujame v objektiv čudovito glorijo.  Visoko se dvigajo vrhovi nad morjem meglic. Le Mangart in Jalovec se ne pustila omrežiti. Na trenutke se zdi, da se bo megla prelila kar čez nas, ko sedimo spodaj pod skalo in iščemo zavetje pred vetrom. Privoščimo si malico. Proti Višarjem se nič ne vidi. Pa je vseeno lepo. Uživamo v pogledu na meglice, ki nenehno spreminjajo pogled pred nami.

 

Pripravimo se za odhod. Nataknem si male dereze in ni mi žal. Navzdol gre hitreje in lažje kakor sam vzpon. Spodaj prečimo še gruščasto grapo in prične se stezica, ki dopušča tudi kakšen pogled naokoli, ne da bi se pri tem spotaknil.

V dolini se že vidijo prodišča Zajzere.

Sonce je  vedno lepše in še pred sedlom je pregnalo meglo. Viš, Veliki Nabojs, Montaž in gore okoli njih dvigajo proti nebu svoje mogočne vrhove. Kako dobro dene tak pogled. Kar  topiš se, pri srcu je lepo in bi kar stal in občudoval.

 

 

Smo že mimo sedla. Približno polovico poti je že za nami. V daljavi se  vidi Poldašnja špica, ko gremo mimo stare lesenjače na zapuščeni planini..

 

 Pa zopet malo telovadbe in  smo skoraj pri avtu. Tam visoko zgoraj se sonči naš Kamniti lovec. Tudi ostale gore nad dolino Zajzere  so  ovite v rahlo tančico,  ki jo naredi sonce,
ko jih ogreje s svojimi žarki.
 Lepo mi je!

.