Zabreška planina

Zabreška planina je potepanje za dušo...

Ko hodiš nad oblaki, pleteš mrežo sanj, ne pripadaš temu svetu, samo zaljubljen si vanj. /AN/... Parkiram v Završnici in že ubiram korake po cesti.

V daljavi me pozdravlja naš Očak. Čisto blizu se bohoti Stol in greben Belščice. Trava je bela od slane.

Prehitevajo me avtomobili, ki višje ob cesti parkirajo. Korak me vodi mimo Nivc'e, pot za kolesarje skozi gozd.

Turška jama je že mimo in zaspanko stoji ob cesti.

Tudi drevesa se imajo rada in objem traja.

Kapelica je ob strani in pokaže se vikend. Cesto pokriva belina, rahel sneg ji je nadel zimsko podobo.

Pred mano je ovinek, ki me že dolgo mika. Janov'c in oznake v vse smeri. Čez Vragovec vodi pot pa ne vem kje bo to.

Tokrat jo uberem desno po cesti, prvič grem po njej. Kar nekaj vikendic je v tem koncu. Krasen je razgled na Blejsko jezero, le slika je rahlo zamegljena.

Smerokazov ni in po občutku hodim po cestah, ki vodijo navzgor.

Prehiti me mladina, ki jo urno ubere naprej. Sonce mi zaljša pot.

Nekam že pridem, mi je vseeno. Tudi do avta lahko pridem z avtobusom. Večkrat se ustavim in opazujem razglede. Pot je prijetna in korak je lahkoten. Mutka F. S. Finžgar je ob cesti. Kaj pomeni mi ni uspelo najti. Pisatelj je bil rojen v Doslovčah, vasi pod Stolom na Gorenjskem. Rojstna hiša v Doslovčah je urejena v muzej. Gledam sledi v snegu stopinje so sveže.

Mimo zapornice.

Smerokazi, tu sva že bili z mojo Iro. Sedaj pa se le zvončka oglašata in me spominjata na stare čase. Lušni so bili sprehodi z mojo bučko, vse mine...

Zabreška planina se vidi in koča na njej.

Krasne so gore, imenitni vrhovi. Meglice se ovijajo okoli njih. Od Pokljuških gora spredaj in od Rjavine pa do Kukove in Slemenove špice je na ogled. Jezero in Blejski hribčki so še vedno zamegljeni.

Sonce mi lepša pokrajino, na eni strani Julijci in na drugi Karavanke.

Lepo mi je, vsa vesela grem na rob planine. Tam so gore najlepše.

Vrnem se do koče in mladenič mi naredi fotko. Tudi mladi se veselijo lepega dne, skačejo čez "kozo." Naj uživajo vse prehitro mine.

Harmonikar je bolj žalostne sorte, nekam osivel se mi zdi. Namesto lesenih naslanječev so klopi, malo drugače je odkar me ni bilo.

Prihaja nova skupina, s te smeri je planina kar dobro obiskana. Cesta je lepa.

Še malo poslikam in grem do hiške na koncu planine. Konji so tukaj kadar se pasejo. Naredim si počitek, tudi včasih smo počivali tukaj z Iro, Žakom in Marjano.

Nadaljujem v smeri Žirovniške planine. Razgledi so še bolj zamegljeni, je pa še vedno lepo.

Potem se za zadnjo kočo usmerim navzdol. In po običajni gozdni poti do Završnice.

Po GPS sem prehodila 11.00 km in naredila 721/724 višincev in spusta.

Krasno potepanje,lepo lepo je bilo.

V nas je premalo svetlih lučk, ki bi nam lepšale življenje./AN/

Ribenska gora, Julijske Alpe..

Ribenska gora, nad vasjo Ribno pri Bledu.

Vsak dan se zgodi le enkrat v življenju, naslednji je že naslednji in ne veš koliko jih še bo...

Misel, ki se mi poraja vedno znova, ko se mi nikamor ne da. Ribno ni daleč, pa še brata in sestro obiščem na " božji njivi" in jima prižgem svečki. Peljem skozi Koritno in zavijem proti Ribnem. Že dolgo me ni bilo tu.

Ne spomnim se toliko hišk pod gozdom. V hotelu smo enkrat praznovali sošolci, povabil nas je takratni lastnik Fronc, sošolec, ki se je vrnil iz tujine.

Povsod se vse spreminja, premalo hodim naokoli. Medved vrti pedala, pa se nikamor ne premakne. Tudi njemu svet uhaja izpod šap.

Malo v levo, mimo hišk je speljana steza. Pred oznako za Ribensko goro je strm vzpon. Ta pa se kmalu položi v prijetno gozdno stezico. Zvončka prijetno cingljata.

Še kurice so pogledale na svetlo, sonček jih je prebudil. Greben je vse bližji.

Včasih malo postanem, na travniku spodaj je vse belo, slana.

Ribenska gora je hrib, ki da kratek pridih gorskega vzdušja. S skalnatega slemena se ponuja krasen razgled po lepi Gorenjski.

Babji zob in Galetovec se mi posmehujeta cisto blizu. Prav imata, že nekaj časa se odpravljam na obe strani. Ubiram korake proti vrhu.

Triglav se bolj slabo vidi skozi veje, v Karavankah pa so na ogled vrhovi z belimi čepicami od Golice pa vse do Krvavca in še dlje. Bližam se vrhu, zajle so ob strani. Skozi veje opazujem vrhove, še Golica se vidi pa Dobrča. Tudi na Dobrči me že dolgo ni bilo. Na vrhu plapola zastava, 588 metrov šteje v višino.

Par se spušča, gospa ni šla do vrha se ji vrti je rekla.

Ni hudega, teh nekaj skal in vzpon do zastave je varovan. Na vrhu pa stolček za občudovanje vsega lepega tam v dolini in na oni strani pod Stolom. Prijetno mi je, le od doma se moram spraviti pa gre.

Še dol v gmajno pogledam kje sva lazili z Blanko, ko sva napadli to Ribensko goro z druge strani. Pa ni šlo, spustili sva se nazaj in začeli pot pri Savi.

Nadaljujem pot po grebenu. Krasna panorama je pred mano. Le še bunkice obesim na smrečico, pa bo krasila goro.

Stezica zavije v levo. Tudi tam so zajle za varen sestop.

Spustim se na travnik, ki je ves bel od močne slane. Na eni strani kurice na drugi zima, se zgodi. Še pogled na zasnežene gore Karavank, lepe so.

Kar čez travnik jo uberem in po cesti do avtomobila.

Sonček prijetno greje in vesela sem te moje poti. Kratko pa luštno.

Lepo je v naravi!

Letu 2024 se odvija zadnja zanka in pred nami je neznanka al bo lepše, al bo slabše, to za vsakega posebej je uganka! Naj vam bo lepo, kakršno koli že bo... Majda