Ribenska gora, Julijske Alpe..

Ribenska gora, nad vasjo Ribno pri Bledu.

Vsak dan se zgodi le enkrat v življenju, naslednji je že naslednji in ne veš koliko jih še bo...

Misel, ki se mi poraja vedno znova, ko se mi nikamor ne da. Ribno ni daleč, pa še brata in sestro obiščem na " božji njivi" in jima prižgem svečki. Peljem skozi Koritno in zavijem proti Ribnem. Že dolgo me ni bilo tu.

Ne spomnim se toliko hišk pod gozdom. V hotelu smo enkrat praznovali sošolci, povabil nas je takratni lastnik Fronc, sošolec, ki se je vrnil iz tujine.

Povsod se vse spreminja, premalo hodim naokoli. Medved vrti pedala, pa se nikamor ne premakne. Tudi njemu svet uhaja izpod šap.

Malo v levo, mimo hišk je speljana steza. Pred oznako za Ribensko goro je strm vzpon. Ta pa se kmalu položi v prijetno gozdno stezico. Zvončka prijetno cingljata.

Še kurice so pogledale na svetlo, sonček jih je prebudil. Greben je vse bližji.

Včasih malo postanem, na travniku spodaj je vse belo, slana.

Ribenska gora je hrib, ki da kratek pridih gorskega vzdušja. S skalnatega slemena se ponuja krasen razgled po lepi Gorenjski.

Babji zob in Galetovec se mi posmehujeta cisto blizu. Prav imata, že nekaj časa se odpravljam na obe strani. Ubiram korake proti vrhu.

Triglav se bolj slabo vidi skozi veje, v Karavankah pa so na ogled vrhovi z belimi čepicami od Golice pa vse do Krvavca in še dlje. Bližam se vrhu, zajle so ob strani. Skozi veje opazujem vrhove, še Golica se vidi pa Dobrča. Tudi na Dobrči me že dolgo ni bilo. Na vrhu plapola zastava, 588 metrov šteje v višino.

Par se spušča, gospa ni šla do vrha se ji vrti je rekla.

Ni hudega, teh nekaj skal in vzpon do zastave je varovan. Na vrhu pa stolček za občudovanje vsega lepega tam v dolini in na oni strani pod Stolom. Prijetno mi je, le od doma se moram spraviti pa gre.

Še dol v gmajno pogledam kje sva lazili z Blanko, ko sva napadli to Ribensko goro z druge strani. Pa ni šlo, spustili sva se nazaj in začeli pot pri Savi.

Nadaljujem pot po grebenu. Krasna panorama je pred mano. Le še bunkice obesim na smrečico, pa bo krasila goro.

Stezica zavije v levo. Tudi tam so zajle za varen sestop.

Spustim se na travnik, ki je ves bel od močne slane. Na eni strani kurice na drugi zima, se zgodi. Še pogled na zasnežene gore Karavank, lepe so.

Kar čez travnik jo uberem in po cesti do avtomobila.

Sonček prijetno greje in vesela sem te moje poti. Kratko pa luštno.

Lepo je v naravi!

Letu 2024 se odvija zadnja zanka in pred nami je neznanka al bo lepše, al bo slabše, to za vsakega posebej je uganka! Naj vam bo lepo, kakršno koli že bo... Majda