Med rožice na Belsko planino

Med rožice na Belsko planino nas vodi pot....

Paleta pisanih cvetov na planini Belski zdaj cveti, pohodnike vse po vrsti, z barvami lepimi razveseli.

Gremo, gremo se pri Koniču zberemo.

Se peljemo čez Pusti rovt in v zadnjem ovinku parkiramo. Sladice in žganjica, za rojstni dan nazdravljamo. V skupini vedno najde se kdo, ki na njegovo zdravje ga spijemo.

Pot nas čaka, ni preveč strma in zlahka jo premagujemo.

Vmes se ustavljam, Očak v imenitbi družbi se vidi v daljavi in Pusti rovt je spodaj v dolini.

Golica je prav veličastna, sprehajam se v mislih čez Malo Golico, Krvavko in se vzpenjam proti vrhu. Zvončka se oglašata, sprehajamo se skupaj lubici moji. Znanki z Dobrave ubirata isto pot.

Glavnina je že daleč spredaj, ne mudi se mi.

Tudi naš vodja Pavel je še zadaj. Uživava tudi v rožicah ob poti.

Pastirski stan na Belski planini že razkazuje streho in nas že čakajo.

Kar po bregu jo ubereva s Simono, šopek belih princesk se nama klanja.

Pridružim se skupini, ki že nadomešča izgubljene kalorije.

Nevenka se pripravlja za najdaljši skok na planini.

Malo višje se povzpnem, je lepši pogled na skupino.

Tudi panorama je čudovita in brez skupinske fotke ne gre..

Posvetim se rožicam, avrikelj je v glavnem že odcvetel.

Zoisove vijolice in encijan in druge drobne rožice so prav tako lepe.

Na robu planine prepeva belovrati muhar. Ne da se motiti in uživa tudi, ko ga z Darjo opazujeva.

Na tisoče barvastih cvetov, po travnikih žari, kdor ne pazi jih pohodi, njih lepote ne dobi.

Vita fotografira ob potki,

nad kočo pa Irena občuduje rožice. Pri koči se nekaj dogaja, Marjana naju z Darjo ujame v objektiv.

Veter kuštra frizuro Damjani in Vojko jo tolaži in se boji za kapo, da mu jo ne odnese.

Počasi se povzpnemo naprej do kala.

Tam je šele lepo, na obeh straneh vse žari,

Od Zoisovih vijolic je vse rumeno in encijana modrega vse žari. Lepo je, prelepo.

Špela in Darja stojita na snežni oazi. V kačje gnezdo sta padli, le suhe veje so okoli jame.

Ireno in Polono ujamem za spomin in nadaljujem naprej, mimo cvetočega regrata in rumenih pogačic.

Naša četica se kmalu skrije med ruševje. Po graničarski stezi se bomo spustili do sedla Kočna.

Mimo Korenščice ubiramo korake. Vetrič nam hladi čelo in se poigrava s kapami.

Še k sodedom malo pogledam. Vedno je vse v meglicah. Le reka Drava se kakor kača vije skozi Koroško.